Verjetno je najzanimivejše vprašanje naslednje: kateri je tisti mehanizem, ki nas zadržuje v vzorcu usode naše fraktalne linije? Kaj je torej tisto, kar privlači določen tip dogodkov, odreja, kako se bomo nanje odzvali, in nam 'ne dovoli' iz vnaprejšnje determiniranosti?
Odgovor je kompleksen, a če ga zreduciramo in poenostavimo, lahko rečemo, da sta za determiniranost naših življenj 'odgovorni' predvsem struktura naših celičnih receptorjev in seveda naša osebna vibracija, ki jo oddajamo v prostor. Ni prave potrebe, da analiziramo ključna obdobja razvoja osebnosti, in za izhodišče preprosto vzemimo, kako deluje že formirana osebnost oziroma kako struktura njenih celičnih receptorjev in osebna vibracija vplivata na njeno percepcijo, odzive na zunanje dražljaje, izbiro ciljev ...
Vpliv celičnih receptorjev
Ko je govor o celičnih receptorjih, si bomo pomagali s spoznanji kardiologa Pima van Lommela, ki je proučeval obsmrtna doživetja in svoja dognanja predstavil v knjigi Consciousness beyond life.
Glede na to, da so nekatere osebe, pri katerih je bila diagnosticirana klinična smrt, a so jih kasneje oživeli, pričale o lucidnem razmišljanju in doživljanju v fazi klinične smrti, ko torej možgani niso delovali, je Lommel prepričan, da potekajo miselni procesi zunaj fizičnega telesa in da torej možganov ne moremo obravnavati kot neke gmote, v kateri so shranjene misli in spomini, temveč prej kot oddajnik in sprejemnik, od celičnih receptorjev pa je odvisno, katere programe oddajajo in sprejemajo.
Receptorji so del celične membrane ali posamezne čutilne celice, ki na vibracijski ravni lovijo posamezne dražljaje, ki se nanašajo tako na zaznavo, povezano s petimi čuti, kot na subliminarno zaznavo (sposobnost čutenja energij) in intuicijo, vse to pa se potem pretvori v asociacije, čustva in misli. Struktura celičnih receptorjev je pri vsakem človeku drugačna; vsak človek ima drugačne osebnostne značilnosti, ki jim lahko rečemo tudi programi, ki se vklapljajo le takrat, kadar receptorji zaznajo ustrezen dražljaj, posledično pa v življenju v različnih situacijah povsem nezavedno igramo različne vloge (v službi si recimo sodelavec, doma soprog in oče, na koncertu poslušalec itd.).
Lahko torej rečemo, da se skozi strukturo receptorjev odraža fraktalni vzorec osebnosti in usode vsakega človeka, saj se oblikuje na osnovi izkušenj duše, ki se je inkarnirala v točno takšno fizično telo, da lahko skozenj izraža svojo samosvojost.
Naša interpretacija sveta, fizični odzivi, misli in čustva torej temeljijo na osnovi vklapljanja in izklapljanja celičnih receptorjev, do česar torej prihaja ob različnih zunanjih dražljajih.
Tehnično to poteka tako, da vklapljanje in izklapljanje receptorjev vpliva na notranjost celic, te pa so povezane z nevroni, ki pretvorijo dražljaje v živčne impulze, na katere se odzovemo na način, skladen naši osebnostni strukturi, vse skupaj pa spremlja val čustev in misli.
Nekateri od zunanjih dražljajev, ki sprožijo opisane odzive, so tako subtilni, da ne sprožijo nobene vidne telesne reakcije, temveč le tok msli in čustev. Pri vsem skupaj moramo torej izopostaviti, da misli, ki se nam porajajo, niso posledica nekakšne svobodne izbire, ampak strukture celičnih receptorjev.
Ker se receptorji vedno odzivajo na osnovi 'znanih programov', nas zadržujejo v realnosti, kakršno živimo, in zaradi njih jo tako zelo težko spremenimo.
Zato naše življenjske namere v glavnem niso naše, ampak jih ob spremembah zunanjih energijsko-informacijskih pogojev, na katere ves čas vplivajo tudi konstelacije planetov, nezavedno generirajo programi, ki se z vklapljanjem in izklapljanjem receptorjev na te spremembe odzivajo. Predvsem takrat, ko smo fokusirani izključno na materialni svet, receptroji odrejajo, katerih dražljajev se bomo zavedali in katerih ne.
Zanimiv primer, ki to potrjuje, izhaja iz bolnišnice Yale New Haven Hospital v Connecticutu, kjer so maja 1988 47-letni Sylviji Claire presadili srce in pljuča. Čeprav je bila pred transplantacijo vegeterijanka in ni nikoli pila alkohola, je po njej presenečeno opazila, da ji dišijo klobase in pivo, zanimati pa so jo začeli tudi motocikli. Pri vsem skupaj je zanimivo to, da je bil darovalec transplantiranih organov 18-letni fant, ki se je ponesrečil z motociklom, v času življenja pa je imel rad klobase in pivo. Bruce H. Lipton, specialist za celično biologijo, pravi, da celice nimajo percepcijskih sposobnosti, ki bi jim omogočale spomin na določeno hrano oziroma željo po hrani, ampak gre v primerih, kakršen je Sylvijin, za to, da imajo celice presajenih organov izvorne receptorje identitete donatorja, zato iz okolice sprejemajo informacije v skladu s 'staro' identiteto in torej odrejajo, katere programe multidimenzionalne realnosti bomo sprejemali in katerih ne.
Tudi on torej meni, da je struktura celičnih receptorjev povezana s strukturo osebnosti.
Se nadaljuje ...
inspiracije