Kdo si? Se poznaš? Se sprejemaš? Se ljubiš? Radostno obstajaš? Si želiš živeti več sebe? Se bolje čutiti? Biti to, kar si?
Ko živimo to, kar smo, smo srečni, mirni v sebi, izpolnjeni. Kaj nam daje to izpolnjenost? Stik s seboj, opora, ki jo najdemo v sebi, sprejemanje, ki si ga podarimo. Ko smo v sprejemanju, smo do sebe naklonjeni, podporni, se negujemo in smo v ravnovesju. Takrat nam služijo naše zdravje, naši odnosi, tok naših kreativnih idej je nemoten in tekoč. V nas je vse tisto, kar potrebujemo za svojo izpolnjenost. In ko jo živimo, lahko veliko damo tudi navzven, svoji okolici, ljudem, življenju okoli nas …
Ko gremo v korak s samim seboj, gremo lahko v korak tudi z drugimi, ki so v koraku s seboj. Tako gradimo harmonično družbo in svet, v katerem obstajamo. Vse se začne pri nas samih. Pri tem, da poiščemo in hodimo svoj izvorni korak.
Ker pa se velikokrat zgodi, da v življenju hodimo po stopinjah, ki niso naše, lahko ob tem izgubimo svojo lastno pot. To se običajno začne že v otroštvu, ko hrepenimo po ljubezni in odobravanju staršev in okolice. Želimo si biti sprejeti in ljubljeni, saj je to naša osnovna potreba. V ta namen začenjamo prilagajati svoje odzive, prikrivamo svoja prava občutja, se vse manj izražamo na svoj avtentični način in se tako počasi izgubljamo. To nadaljujemo tudi kasneje v odnosih, ko še vedno hrepenimo po sprejemanju in bližini, o kateri smo se v otroštvu naučili, da moraš biti všečen in sprejemljiv za druge, da si ju deležen. Nismo se pa naučili, kako jih dobiti v stiku s seboj. Vse večkrat slišimo zgodbe ljudi, ki so jih šele težke življenjske preizkušnje obrnile znova k sebi, saj jim jih je le tako uspelo premagati.
Vsak od nas nosi v svoji notranjosti vsa zdravila in navodila, vse usmeritve in navigacijo za pot radosti in izpolnjenosti, namesto žalosti in bolečine. Če si le znamo prisluhniti, če se slišimo in se uslišimo. V nas je neizmeren vir zdravja, modrosti, topline, sočutja, prijaznosti, nežnosti, odločnosti, moči in brezpogojne ljubezni. In ko si znamo to podariti samemu sebi, to povsem naravno in pristno delimo tudi z drugimi. In takrat vsi največ pridobimo.
Ko smo skladni, ko v naših mislih, občutkih in besedah vejeta le harmonija in lahkotnost bivanja, osredotočenost na lepo in pozitivno, takrat smo prišli že zelo daleč po svoji poti, v mir, ki prežema nas in vse okoli nas. Takrat hodimo pot hvaležnosti in vse večje radosti, saj bivamo v sebi in smo povezani s seboj. Ni več ločenosti in odtujenosti, zato je je tudi v svetu vse manj. Ko smo največji zavezniki prav samim sebi, se marsikaj spremeni, in sicer na bolje, ko pa si postanemo zavezniki v duhu ljubezni, dobimo krila, za katera nismo vedeli, da jih sploh imamo … :))
