Duhovnost v poslovnem svetu: moderna Pepelka

Se kdaj zjutraj ujamete, da bi želeli še malce pospati, ostati doma in vsaj en dan preživeti kot v pravljici? Da vas razvaja vaš princ in da je vse lepo in prav? Ste utrujeni od tega, da se stalno prilagajate, da se nenehno maksimalno trudite za vse in vsakogar, pa tega nihče ne opazi? Dobivate vedno več dela, vi pa že trenutno komaj zmorete? Telefon stalno zvoni, e-pošte nikakor ne dohajate? Postajate sitni in težko prenašate celotno situacijo? Če prikimavate, potem ŽIVITE pravljično življenje – ste namreč moderna Pepelka.

Pod pravljičnim življenjem si običajno pravzaprav nikoli ne predstavljamo pravljice pred končnim stavkom: »In živela sta srečno do konca svojih dni ...« Nadaljevanje pravljice po treh pikah ni bilo spisano, in vendar se prav tam skriva naša predstava o pravljičnem življenju.

Kdo je torej moderna Pepelka?

V pravljici je Pepelka garala za svojo mačeho in se udinjala njej in svojima dvema polsestrama. Zakaj je to počela? Ker je želela, da bi jo imele rade in da bi pripadala. Da bi jo sprejele v svojo skupnost.

Tako torej vsi, ki se udinjate v službi in družbi vsak dan zato, da bi vas vsi imeli radi, ki počnete stvari, ki jih ne bi želeli, zato da bi vas imeli radi, greste čez sebe, zato da bi vas imeli radi, ste tiho in ne poveste svojega mnenja, zato da vas ne bi zavrnili, ali pa kimate, zato da bi vas sprejeli …, živite v pravljici! Ste moderne Pepelke!

Sama sem bila moderna Pepelka veliko let. Svoj fokus v življenju sem usmerila v svoje delo, saj v njem uživam, tam sem lahko ustvarjalna, lahko se izražam in pokažem, kaj znam. Tam sem lahko jaz. Moji projekti so moji otroci in do danes jih imam več kot 100, izdelkov ali projektov, ki sem jih pomagala roditi. Zame je to popolno zadovoljstvo in izpolnitev. Če nisi tipična predstavnica svoje vrste in ne umiraš od želje po poroki in ti večji izziv pomeni razvoj izdelkov ali trga kot pa otroci, mož in gospodinjska opravila, nisi prav dobro sprejeta v naši družbi. Le redki bodo dovolj pogumni, da ti bodo v obraz povedali, kaj mislijo, je pa veliko zelo kreativnih podtalnih načinov, kako ti družba in žal tudi družina pokažeta, da ne spadaš zraven in da si čudna. 

Tako se je ta moderna Pepelka trudila ugajati in biti priznana v službi. Mačeha so bili znotraj službe ljudje, ki sem jih izbrala sama in katerih pohvale in priznanja sem si želela, pa sem jih seveda redko dobila.

Osebno ločujem pojma delo in služba. Delo je zame kreativno, obožujem ga, služba je služenje nečemu ali nekomu. V obdobju moderne Pepelke sem služila podjetjem in ljudem in neskončno sem si želela priznanja. Moja pravljica je šla nekako tako: »Ravno toliko si dobra, da te še držimo tukaj, za tvoje delovno mesto je vrsta zunaj.« In podobno. A vmes sem gradila nove kategorije izdelkov na trgu, preurejala prodajna mesta, skupaj z ekipo delala velike spremembe na zelo tradicionalnem trgu v več državah. Ravno dovolj dobra za v pepel, torej.

Moja dobra vila so bili sužbene poti in nakupovanje. V Parizu, na primer. Moj fetiš so bili čevlji in unikatna bižuterija. Zadovoljstvo, ki sem ga lahko plačala z Eurocardom, je bilo neprecenljivo.

Bivala sem v dobrih hotelih, jedla odlično hrano v najboljših restavracijah. Pravljično! Le princa ni bilo. Nikoli nisem imela časa. Pa še bala sem se, da bi kadarkoli po polnoči videl tisto različico mene, ki bi stala zraven buče in štirih miši. Takšno, kot sem. Še mama se je stalno pritoževala nad mano, kako bi me lahko imel rad princ?! Zato so moji princi vedno šli spat domov, bistveno pred polnočjo.

V nekem trenutku sem postala utrujena in sitna. Stalen trud za priznanjem in pohvalo me je utrudil.

Tako sem se več družila sama s seboj, spoznala sem gozd in njegov pomirjujoč učinek in nekaj ljudi, ki niso izgubili vere vame. Moje prave dobre vile. Kar nekaj jih je bilo, hvala bogu. Pomagali so mi odkriti sebe. Korak za korakom sem širila znanje o tem, kaj se mi pravzaprav dogaja. Največji preskok sem naredila v trenutku, ko sem začenjala razumeti, zakaj imam potrebo po dokazovanju in pohvali od zunaj. To je bil trenutek resnične preobrazbe. Spreminjati sem se začela od znotraj.

V sebi sem poiskala pogum, da sebi in drugim pokažem, kdo v resnici sem. Prenehala sem biti moderna Pepelka, prevzela sem vlogo kraljice v svojem kraljestvu. Kraljica v službi svojega kraljestva. To služenje ni vedno lahko, učim se zaupati sebi, nositi odgovornost za odločitve, ki jih sprejemam, iščem pogum, da rečem DA priložnostim, ki mi prihajajo na pot, da povem, kar mislim in čutim. Nimam več potrebe, da bi bila stalno popolna, uživam v novi svobodi, da sem lahko preprosto jaz. In ja, seveda padam nazaj v stare vzorce pa se potem spet pobiram iz njih ... Biti kraljica ni enosmerna tripasovnica. Zame je to možnost, da si sama zgradim cesto, ki jo potrebujem, uporabim že zgrajeno ali pa da preprosto sezujem čevlje in grem bosa čez travnik na poti do svojih sanj.

Vse moderne Pepelke tega sveta lahko s pogumom najdejo kraljico ali kralja v sebi.

Delo na sebi je trdo, strašno smo trmasti in kreativni pri iskanju izgovorov, zakaj se ne bi spremenili. Kljub vsem težavam in nezadovoljstvu je lažje vztrajati v znani nesreči. Bojimo se sprememb. Tudi jaz sem se jih.

Neki moder človek je povedal: »Popolnost je točka v času, dosežemo jo lahko samo enkrat, saj če je popolna, je ena sama in bo taka tudi ostala.« Če ta točka traja v času, tvori ravno črto. Vsi pa vemo, kaj pomeni ravna črta. Pomeni, da smo mrtvi. Vsako vztrajanje v eni točki, na enem mestu, pomeni ravno črto. Ste si res tako predstavljali pravljično življenje?