Včasih se zgodi dan, ki ga ne moreš preprosto odkljukati iz koledarja. Dan, ki ga ne označiš kot posebno doživetje, ki se usede v telo, med ljudi in v prostor. Letošnji Festival čajev 2025 v Ljubljani je bil zame prav tak dan: z znanjem, ljubeznijo do narave in rastlin za čaj poln dan, ki ga še vedno počasi “prelivam” v besede.
Sedela sem med ljudmi, ki jim je mar. Med zeliščarji, Kneippovimi zagovorniki zdravega načina življenja, zeliščarji, ljubitelji narave, čebelarji, glasbeniki, pripovedovalci zgodb in ljubitelji čaja, ki so prišli na srečanje z rastlinami, z naravo, z mestom in s seboj. In v nekem trenutku sem začutila: točno zaradi takšnih dni obstaja herbalist.si.
Skodelice, ki nekaj več
Letos mi je bilo še posebej pomembno, da naš dan praznovanja zeliščarjev ob domačih zeliščnih čajih poteka brez odpadkov, ki bremenijo naravo. Že dolgo me moti, koliko plastike in papirja poleti ostane za nami po še tako »zelenih« dogodkih. Zato smo se že lani pravilno odločili: brez skodelic za enkratno uporabo, brez nepotrebne embalaže, brez tega občutka, da za seboj puščamo sled, ki je narava ni izbrala.
Ko sem zjutraj prišla na prizorišče in začeli so prihajati prvi obiskovalci, sem skoraj zastala od ganjenosti. Ljudje so na naše povabilo prinesli svoje čajne skodelice nekatere igrivo pisane, druge preprosto bele, nekaj jih je bilo očitno starih družinskih kosov, celo nekaj resnično dragocenih porcelanastih skodelic. V vsaki od njih je bila zgodba: o babici, ki je vsako nedeljo pila čaj; o potovanju, s katerega je nekdo prinesel skodelico; o človeku, ki si je rekel: “Če grem na Festival čajev, grem z mojo skodelico.”
Ko smo v te skodelice napolnili zeliščne čaje, sem imela občutek, kot da se je ustvarila majhna skupnost ljudi, ki razumejo, da čaj ni nekaj anonimnega. Da rastlina ni kar “čaj v filter vrečki”. Da je pomembno, iz česa pijemo, kje rastline rastejo, kdo jih nabira in kako jih pripravi.
Znanje, ki raste iz zemlje
Čez dan so se na odru in med ljudmi izmenjevala imena, ki mi veliko pomenijo in verjamem, da bodo od zdaj naprej marsikomu pomenila še več.
Prof. dr. Samo Kreft je s svojo značilno jasnostjo in toplino razlagal o zeliščih in čajih tako, da imaš občutek, da se z njimi pogovarja že vse življenje. Jožica Bajc Pivec iz Zeliščarske domačije Pivec je v vsak stavek skoraj neopazno vtkala stoletja tradicije in izkušenj. Jasna Kalan, mag. farm. z Eko zeliščarske kmetije Kalan pa je čudovito povezala farmacevtsko znanje z globokim spoštovanjem do zemlje in rastlin.
Ko poslušam takšne ljudi, se vedno znova zavem, kako zelo si želim, da znanje o rastlinah postane ponovno del vsakdanjega življenja. Ne kot eksotika ali modni trend, ampak kot spontano razumevanje: kaj gojimo, naberemo, kdaj, kako sušimo, s čim kombiniramo in morda najpomembnejše kdaj je manj več.
Vitalna dolgoživost in pogum živeti drugače
Posebno mesto v mojem srcu ima nastop dr. Tine Prodnik. Njena tema globoka tema proučevanja vitalna dolgoživost je sedaj zapisana v knjigi Vitalna dolgoživost: predstavlja nežno, a odločno povabilo, da si priznamo: lahko živimo drugače ne glede na našo starost, stanje zdravja in okoliščine.
Ko je govorila o tem, kako pomembno je, da si vzamemo čas za telo, za um, za ritme narave, sem pogledala po dvorani in videla obraze, ki so se mehčali. Kot bi se nekaj v nas malo sprostilo. Včasih je dovolj en stavek, da začutimo: življenje ni nujno neprestana dirka, v katero vmes stisnemo skodelico čaja. Lahko je tudi obratno: da je skodelica čaja prostor, iz katerega raste naš odnos do dela, do ljudi, do sebe.
Čaj kot del naše meščanske duše
Zelo sem si želela, da bi festival čajev pokazal tudi kulturno dimenzijo čaja. In težko bi si želela boljše sogovornice, kot je dddr. Mira Delavec Touhami.
Ko je skozi pisma Josipine Urbančič Turnograjske risala podobo časa, v katerem je skodelica čaja spremljala pismo, ustvarjanje, razmišljanje, so se mi večkrat naježile roke. Čaj je bil tam del meščanske kulture, del ženske in intelektualne zgodovine, del intimnega sveta, ki ga pogosto pozabimo.
V meni se je rodila tiha želja, da bi čaj tudi za vse nas danes zopet postal več kot “nekaj proti prehladu”. Da bi ga znali živeti kot del odnosa do literature, do umetnosti, do sebe.
Gozd, med in sveti vzorci v skodelici
Na nek način se zdi logično, da je bil del našega programa posvečen gozdni terapiji. Borut Andrejaš, diplomirani izvajalec gozdnih terapij, nas je spomnil, da stik z naravo ni luksuz, temveč osnovna potreba. Čajanka v gozdu, poslušanje vetra, vonj mahu pod nogami – vse to so trenutki, ki jih v naglici civilizacije prestavimo na “enkrat, ko bo čas”.
A rastline, iz katerih pripravljamo čaje, prihajajo prav iz teh prostorov. In mislim, da je nekaj globoko etičnega v tem, da se tja vračamo – ne le po sestavine, ampak po spoštovanje.
Ob čaju ne sme manjkati med. Dominika Koritnik Trepel nas je zelo jasno, a nežno opozorila, kako posebna je ta snov. Da ni le sladilo, ampak rezultat dela čebel, ki jih ne moremo in ne smemo jemati za samoumevne. Da moramo vedeti, kaj kupujemo, komu dajemo svojo podporo in kako naš odnos do medu vpliva na naravo.
Proti koncu dneva pa smo se z mislijo obrnili še k fraktalom in sveti geometriji. Morda se sliši zelo abstraktno, a ko enkrat pogledaš v skodelico čaja in v njej začneš opažati vzorce: v listih, v barvi, v odsevih svetlobe, se zavedaš, da narava govori v jeziku, ki je veliko bolj natančen in poetičen kot naši opisi. Ta del programa mi je bil kot tiha meditacija: opazovanje, kako se svetloba, voda in rastlina srečajo v eni skodelici.
Čast čajnim mojstrom in mojstricam
Eden najlepših trenutkov festivala je bilo podeljevanje priznanj strokovnega ocenjevanja čajnih mešanic. Letošnji Festival čajev je dobil kar 11 novih prejemnikov teh priznanj, med katerimi sta dve čajni mojstrici priznanje prejeli že drugo leto zapored.
Ko sem jih gledala na odru, sem čutila ogromno ponosa. Ne le nanje osebno, temveč na skupnost, ki jo skupaj gradimo: ljudi, ki ure in ure posvečajo sušenju, mešanju, preizkušanju, izboljševanju. Ki v vsako mešanico vložijo zgodbo, pozornost in odgovornost do tistega, ki bo čaj pil. Ta kontinuiteta odličnosti je zame jasen znak, da pri nas raste prava čajna kultura, ki ima potencial, da postane prepoznavna tudi širše.
Glasba, ki se je zlila s paro nad skodelicami
Vse, kar sem opisala, pa bi bilo brez glasbe verjetno vsaj malo manj čarobno. Cel dan nas je spremljala pianistka prof. Maya Tajnšek, ki je s svojim igranjem ustvarila čudovito, subtilno ozadje pa tudi nastop, kot del kzulturnega programa, kot se Festivalu čajev pritiče.
Hvaležnost mestu Ljubljana
Iskreno hvala Turizmu Ljubljana in Ljubljana gourmet, ki s številnimi kulinarično obarvanimi dogodki posebej obogatijo prestolnico v mesecu novembru, za podporo, da smo lahko pripravili in izpeljali tako bogat in celosten program. Mislim, da je mesto na ta dan zares zadišalo po čaju in to ne samo dobesedno, temveč tudi simbolno.
Ko sedim za mizo in to pišem, se v meni prepletata globoka hvaležnost. Modrosti, nove povezave in topla srečanja na festivalu ni nekaj, kar se zgodi samo od sebe.
Hvaležnost, ker še vedno obstajajo ljudje, ki verjamejo v:
- znanje – da se rastlin učimo, jih razumemo, jih ne zlorabljamo,
- ljubezen do narave – ne samo v besedah, temveč v dejanjih,
- skrb za rastline za čaj – od semena do skodelice,
- skupnost – ki se ustavi, posluša, vpraša, poskusi, podpre.
Festival čajev 2025 ni bil le en dan v letu. Zame je bil opomnik, da je možno svet ustvarjati drugače: bolj počasi, bolj zavestno, z več spoštovanja.
Če si bil/a z nami, hvala iz srca.
Če letos nisi utegnil/a, verjamem, da se naše poti še srečajo. Skoraj zagotovo ob skodelici čaja.
Do takrat pa:
gojimo rastline, nabirajmo etično, učimo se in pijmo zrliščne čaja tako, da nas res nahrani: telo, srce in dušo.
inspiracije