Klavdija Verlak

Pomembna ti je samo kariera!

8. februar 2016    145 ogledov

Poznam kar nekaj žensk, ki velikokrat slišijo očitek: »Sama kariera te je! Samo za službo živiš!« In v njih prepoznam enako reakcijo kot pri sebi. Jezne so, žalostne zaradi povedanega in potem se potegnejo vase, nadenejo 'screensaver' izraz in prikimajo: »Seveda, da mi je. Samo to mi je pomembno.« Kakšne so torej ženske s kariero? Običajno so perfekcionistke, izredno natančne, nad vsem imajo pregled, same do sebe so neskončno zahtevne. Pogosto delu posvetijo večino svojega časa. Tam so lahko takšne, kot so, in v samem procesu dela uživajo.

Zase lahko rečem, da mi delo veliko pomeni. Pri delu sem lahko kreativna, ocenjujejo me po rezultatih, lahko vplivam na proces dela.

Kreativni proces se pri meni obvezno začne z ritualom pospravljanja pisalne mize, izberem si glasbo, ki me stimulira in ki me bo pri projektu spremljala, umaknem se od okolice, utišam možgane, zalepim velik list papirja na steno in začnem pisati ideje v miselni vzorec. List je na koncu vedno videti, kot da je vanj treščil lonec pisanih barv, na koncu je toliko idej, da iščem kotičke papirja, kjer bi še kaj dopisala. Tako je videti rojstvo projekta. Karkoli že delam, vedno poskušam začutiti, kaj želi projekt ali izdelek, kaj je njegov namen, kje so njegove močne točke, kje šibke, koga nagovarja in kako naj to naredi, da bo razumljen. Ko postavim te parametre, iščem način, kako ga bom predstavila okolici, da ga bo vzela za svojega. Izdelam mu zgodbo. Si predstavljam rezultat. In potem zastavim načrt in akcija. Nič mi ni težko, preskakujem ali obhodim oviro za oviro. Včasih jezim ljudi okoli sebe, ker si raje vzamem več časa, da prepričam ljudi, kot da bi jih pohodila. Nekateri zaradi tega mislijo, da sem šibka in da vedno popustim. To me vedno znova nasmeje, včasih so me imenovali tank ... Zdaj grem raje po daljši poti. Cilji so doseženi, ljudje pa zadovoljni. Takšen je pač moj način. Rada delam nove stvari, rada se ukvarjam z velikimi izzivi, večji ko je izziv, večji je užitek.

Vam je kaj od napisanega blizu? Najbrž svoje delo doživljamo vsak po svoje. V moji družbi je kar nekaj žensk, ki v svojem delu uživajo, poročene ali ne, mame ali ne, v službi pri delu vse lahko preizkusijo svoj intelekt in sposobnost organizacije, strategije, negovanje projektov, intuicijo, čustva in vse tiste lastnosti, ki so skupne nam, ženskam.

Vsaka ženska je pravzaprav menedžer svojega podjetja, imenovanega dom, ima 'multitasking' vlogo generalnega direktorja, stratega, finančnika, logistika, nabavnika, prodajnika, tržnika, učiteljice, čistilke, kuharice, negovalke, mame, žene ... Vsak dan vse to delamo vsaka na svojem področju, kjerkoli že smo. Vse imamo to praktičnost in raznolikost v sebi. Nekatere jo raje izražajo doma, druge pa imamo drug poligon za to. Delo.

Kariera je pravzaprav nekaj, kar je logična posledica posvečenosti enemu cilju in popolne predanosti. Na začetku svoje karierne poti sem bila zelo občutljiva glede položaja in statusnih simbolov, ki gredo z določenim delovnim mestom. Hitro sem bila užaljena, če so me spregledali, če nisem bila obravnavana kot drugi.

Statusni simbol je priznanje podjetja, da te ceni. Javno priznanje, vsi vidijo, kako zelo si pomemben, mar ne? Ker sem se večino življenja počutila kot avtsajder in sem pogosto slišala, da sem čudna, sem hlepela po priznanju, da sem dovolj dobra, da sem normalna, in to sem iskala v službi. Tam je bil moj poligon, tam sem igro obvladovala. Na ta poligon sem bežala vedno, ko je bilo težko, ko sem se počutila odveč, nezaželeno, nevredno, neljubljeno, prestrašeno, ne dovolj dobro ...

Poznam ženske, ki svojo potrditev iščejo v pretiranem pospravljanju in obsedenem čiščenju. Svojo vrednost določajo po tem, kako čista je njihova hiša. Tudi one si želijo javnega priznanja in statusnih simbolov, da so dovolj dobre in vredne. Njihov statusni simbol mogoče niso najnovejši telefon, službeni avtomobil in računalnik, ampak pohvala, spoštovanje, drobne pozornosti ... Največkrat žal sploh ne znajo sprejeti pohvale, podobno kot je nisem znala sama, saj v sebi niso prepričane, da so jo res zaslužile. Vam bodo pa vedno s statistično natančnostjo reportirale, kaj vse so danes naredile, in potem zamahnile z roko, da je to itak samo po sebi razumljivo.

Nekatere ženske delajo kariero mame. Profesionalna mama svoje življenje popolnoma posveča otrokom. Če je taka mama podporna in otrokom pomaga graditi osebnost na način, da jih spodbuja, neguje, jim postavlja zdrave meje, je to super. Zgodi pa se tudi, da mama hoče biti nepogrešljiva otroku. To stanje lahko ustvari samo, če otroku ni pustila razviti samostojnosti in mu stalno narekuje, kaj bo počel, kako bo oblečen, kako naj razmišlja, dela stvari namesto njega ... in mu vedno znova s komentarji daje vedeti, kaj vse je zanj naredila, kaj vse je žrtvovala zanj. Zelo podobne so tudi profesionalne žene.

Takih, ki nas je sama kariera, je torej več, kot je videti na prvi pogled. Razlika med nami je v družbeni sprejetosti našega poligona in tem, ali smo svojo energijo usmerile na zdrav način ali pa s svojo usmerjenostjo v cilj nadomeščamo tisto nekaj, kar nam v življenju manjka: pozitivno samopodobo, ljubezen, priznanje, pohvalo ..., karkoli že pač iščemo. Kako boste prepoznale, da iščete nadomestilo? Tako, da vas delo, ki se mu posvečate, sčasoma utruja, da nikakor ne verjamete pohvali, nikoli niste zadovoljne z rezultati svojega dela, čutite, da vas ljudje za ves vaš trud ne cenijo dovolj ... Lahko mi verjamete na besedo, nikoli vas ne bodo mogli dovolj pohvaliti, vam dati dovolj priznanja, dokler si ga ne boste dale same.

Veliko preveč časa porabljamo za razmišljanje o tem, zakaj nismo dovolj dobre. Če bi ves ta čas namenile iskanju svojih pozitivnih strani, če bi samokritiko zamenjale s pohvalo in priznanjem za vsak, še tako majhen uspeh, bi bilo naše življenje zelo drugačno.

Sama sem poskusila in sem zadovoljna. Za vsako kritiko, ki vam pride na misel, najdite pohvalo, dajte si priznanje, namenite najmanj toliko časa, kot ste kritične do sebe, tudi iskanju tistega, kar delate dobro. Več se smejte. Pišite svoja opazovanja v dnevnik. V začetku je potrebno veliko samokontrole, kasneje vam stvari stečejo same po sebi.  Uživajte svoje življenje!

Vir: http://interaktivno.intuicija.si/clanki/duhovnost-v-poslovnem-svetu-nikoli-dovolj-dobra_2
Kaj pa ti praviš? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...