Zagotovo je najtežje v partnerstvih, ki so ujeti v negativne vzorce odnosov, v katerih je veliko bolečine, medsebojnega obtoževanja in napadanja, ki imajo za seboj že veliko ciklov napad-obramba, ki pa puščajo za seboj samo še več razklanosti, prizadetosti in osamljenosti.
Cilj v relacijski družinski terapiji je prebujanje empatičnih odnosov do samega sebe, na medosebni ravni (partnerstvo) in na sistemski ravni (družina, družba). Terapevt namreč s svojo sočutnostjo in empatičnostjo klientu omogoča, da izrazi svoja boleča čutenja, da jih ubesedi in s tem počasi pridobiva kontrolo nad čutenji, ki so mu bila do tedaj neznana, neobvladljiva in so ga vedno znova presenečala. Ko namreč posameznik začuti sebe, ko je v stiku s svojimi čutenji, ko je sočuten do sebe, lahko razume tudi drugega. V odnosu s terapevtom morda prvič doživi, da ga nekdo sprejema, da mu je mar zanj, ga ne obsoja, se ne brani in ne napada, da je sposoben prepoznati čutenja, ki so 'pod' vzorci, v katere se zapleta, in zna prekiniti napadalno-obrambno vedenje. Ko v terapevtskem odnosu posameznik doživi, da ni sam, da nekdo razume njegovo bolečino, bo tudi on lažje začel razumevati drugega.
Ko bo partnerjema ob terapevtu uspelo razviti več medsebojnega razumevanja drug do drugega, bosta tudi lažje ubesedila svoja boleča čutenja, kot so jeza, bes, sram, strah, in jih preoblikovala v bolj pozitivna vedenja, ki bodo zmanjševala konfliktnost v njunih odnosih. Tako bosta 'za' temi bolečimi in bolj grobimi čutenji začutila npr. žalost, pogrešanje, sočutje, v katerih pa je že lažje slišati drug drugega. Lažje je sprejeti ranljivo izpoved partnerja, ki pove, da je drugega pogrešal in se je zato venomer jezil nanj. Tisti, ki je bil venomer napadan, pa bo npr. povedal, da si je tudi želel bližine, vendar se je ob teh napadih počutil zelo nemočnega, težko mu je bilo zdržati in je zato bežal v delo, k prijateljem, hobijem. V terapiji pravimo, da se je v partnerstvu odprl nov prostor, ki omogoča več empatije, izražanja, razumevanja in varnosti, več doživetja odnosa. Ko se partnerja dotakne notranji svet drugega partnerja, se bo (ponovno) povečal občutek medsebojne povezanosti, ki omogoča, da lahko gradita naprej.
Ta drža empatičnosti drug do drugega pa mora seveda trajati, saj jima bo tudi v prihodnosti omogočala lažje soočanje z medsebojnimi razlikami in konflikti, ki ju ne bodo več razdvajali, temveč jima bodo v izziv, da še okrepita medsebojno pripadnost.
