Pogosto se starša odločita, da v zakonu oz. partnerstvu ostajata samo zaradi otrok, ali pa se jima zdi, da bi bila fizična ločitev in ureditev skrbništva otrok zanju prevelik finančni zalogaj, lahko pa se tega koraka tudi tako zelo bojita, da vztrajata skupaj, ne glede na to, da drug do drugega ne čutita ničesar več oz. če že kaj, so to samo še jeza, strah, razočaranje, obup, žalost in gnus.
Velikokrat se tako dogovorita in si razdelita dela in finančna bremena ter začneta živeti drug ob drugem, v prepričanju, da je tako najbolje za otroke, ki se jim ne bo treba seliti od enega k drugemu staršu in bodo imeli po njunem mnenju lepe spomine na otroštvo.
Pa je res tako? Poglejmo, kako se počutijo otroci v takšni družini. Otroci so zelo senzibilni, vsa vzdušja iz svoje okolice čutijo in zaznavajo – čutijo, kako se jim približa in jih sprejema vsak izmed staršev, vpijajo pa tudi vzdušja iz odnosa med staršema. Tako se lahko hitro zgodi, da se bosta oba ali pa eden izmed staršev začela pretirano zanimati za enega izmed otrok in v njem iskati čustvenega partnerja. Otroku se bo na začetku zdelo fino, da je tako pomemben, da starš izpolnjuje vse njegove želje in ga povzdiguje nad preostale družinske člane, ter se bo čutil počaščenega, da mu zaupa stvari iz odraslega življenja. Vendar pa običajno to začetno navdušenje hitro mine, ko se začnejo krhati odnosi med sorojenci, saj lahko začnejo tekmovati med seboj za starševsko naklonjenost. Vzpostavljati se začnejo trikotniške povezave, v katere je vključen enkrat en otrok, drugič drug, in to ne po nekem konstantnem merilu, temveč merilu, ki trenutno najbolj ustreza ranjenima staršema. Starša se lahko tudi navadita, da komunicirata samo še prek otrok, kar je v praksi videti tako, da starš nekaj, kar bi bilo namenjeno partnerju (drugemu staršu), pove otroku, ta pa postane njun kurir. Kar je njima pretežko, da bi izgovorila neposredno drug drugemu, izgovorita in odigravata prek otrok. Vsa njuna nesprejemljiva čutenja tako 'pokasira' otrok, kar je do njega skrajno krivično, naložena mu je prevelika teža, prevelika odgovornost, saj se od njega pričakuje, da bo rešil nekaj, česar njegova starša kot odrasli osebi ne zmoreta. Takšne odgovornosti ne bi smel nositi noben otrok, zato tu začnemo govoriti o čustveni zlorabi otrok in postaršenih otrocih, kjer otroci skrbijo za starše in njihove čustvene potrebe.
Kaj se bo otrok naučil v takem odnosu oz. kakšna oseba bo postal?
Otrokom so naložene (pre)težke naloge, ki jim pogosto ni kos; rad bi ustregel staršema, in kadar mu to ne uspe, bo čutil nemoč, počutil se bo nesposobnega, ujetega in predvsem bo v vsem tem zelo sam in osamljen. Komu bi to lahko povedal, kdo ga bo razumel? Sovrstnikom, ki izhajajo iz urejenih družin, v katerih starši dajejo otrokom čustveno oporo, tega ne more povedati, saj ga ne bi razumeli, staršema pa tudi ne bo povedal, kako težko mu je, saj čuti, da je njima še težje, poleg tega bi jima bil rad v oporo, hkrati pa čuti, da ga itak ne bi razumela. Nikogar torej ni, ki bi jih razumel v njihovih občutjih in z njimi zdržal ter jim omogočil, da se ob njih umirijo.
In rešitev?
Pa to tako dobro znajo starši, če bi se le sami najprej notranje umirili in zmogli slišati svoje telo, ki jim to vse pripoveduje prav potiho, a kaj, ko je tako lažje vse skupaj zanikati, minimalizirati, se zaposliti z delom, ki ga je nujno treba opraviti ali tudi ne, pogosto zapadejo tudi v zasvojenosti vseh vrst in tako preglasijo tihi notranji glas, ki pa še vedno ostaja in se vsake toliko časa oglasi v njih. In s kakšnim hrepenenjem na to čakajo njihovi otroci ..., sicer bodo to prikrajšanost za ljubezen, razvrednotenje, občutek lastne ne(vrednosti) in (ne)pomembnosti nosili naprej v življenje in to stalno iskali. Že zaradi njih bi se bilo vredno potruditi, vsekakor pa si tudi starša vsak zase zaslužita spoštljiv in ljubezniv odnos do sebe in svojega telesa.
inspiracije