Althea, center Zdravja in Harmonije

Biti popoln – realnost ali iluzija?

piše: Nena Veber
28. december 2012    434 ogledov

Eden naših ciljev v življenju NI BITI POPOLN, ampak BITI TO KAR SMO, kar pa vse prevečkrat pozabimo in si tako sami po nepotrebnem otežujemo življenje. 

 

»Popolnost« je le iluzija trenutka, ki jo hočemo na vsak način ujeti in zadržati, ker smo navajeni, da se vežemo na dogodke, ljudi, občutke …, še posebej če so lepi, prijazni, dobri … 

S tem pa se v bistvu odpovedujemo spremembam in sami sebi po nepotrebnem ustvarjamo frustracije in občutek nemoči, neuspešnosti. Zato, ker nas bolj zanima, kako bo to, kar smo naredili potrdila in sprejela okolica, kot pa, kako smo sami v sebi zadovoljni in notranje izpolnjeni s tem, kar smo naredili.

 

Ko delamo »napake«, se počutimo neuspešni ali si očitamo, da nismo dovolj uspešni. Čeprav so ravno »napake« naše največje prijateljice, iz katerih se lahko največ naučimo o sebi in tudi o tem, kako v prihodnje ravnati drugače, če se nam tako, kot smo ravnali zdaj, zdi »narobe«.

Kaj je sploh »prav« in kaj »narobe«? 

Če odmislimo družbeno sprejeta pravila in norme, ki jih zato, da je naše bivanje kolikor toliko znosno, do neke mere pač moramo upoštevati, imamo glede sebe in »svojega prav« v bistvu kar velik manevrski prostor. Pa ga upamo in znamo izkoristiti? 

 

Kaj je »prav« za nas, kdo nam bo to povedal, kako naj to vemo?  

Če smo v vsakem trenutku v stiku s samim seboj in svojimi občutki, potem v vsakem trenutku edinole sami lahko začutimo in vemo, kaj je za nas prav in kaj ne. 

 

Sami s seboj smo 24 ur na dan, drugi pa nas vidijo le kratek čas – kako naj oni bolje vedo, kaj se dogaja z nami in v nas, kot pa mi sami? Moramo pa verjeti vase in zaupati svojim občutkom in se jih naučiti upoštevati. 

 

Če v vsakem trenutku naredimo 100% vse najbolj iskreno, kot v danem trenutku zmoremo in znamo, bo rezultat 100% najbolj popoln, kar je v tistem trenutku lahko. Šele izkušnja tega trenutka nas lahko nauči in odstre vpogled v to, kako lahko naslednjič nekaj naredimo drugače, še »bolje«. 

Ali upamo biti to kar smo, če ne dobimo potrditve od zunaj? 

Potreba po »popolnosti« je navsezadnje lahko le ideal, zahteva, želja, vzorec, ki smo ga v otroštvu dobili od pre-zahtevnih staršev. Zakaj bi se oklepali želja nekoga drugega, če sami čutimo drugače? Ko pristajamo na zahteve drugih in zatajimo svoje lastne občutke in potrebe, je to približno tako, kot da pristajamo, da nam nekdo, ki nas sicer »pozna« ali še to le približno, kupuje obleko, brez da ve katero številko nosimo in ali nam bo sploh prav ali ne. 

Če je obleka v barvi, ki nam ni všeč, nas bo to motilo, iz vljudnosti verjetno ne bomo rekli nič. Če je pa obleka za številko ali dve premajhna se bomo pa počutili kot v prisilnem jopiču. Bomo še kar vljudni in jo nosili ali bomo vse skupaj odvrgli in se končno postavili zase in se oblekli kot ustreza nam? 

 

Če sprejmemo misel, da smo se v tem življenju rodili tudi zato, da se s poskušanjem in preizkušanjem naučimo nekaj novega in skozi to rastemo in se bogatimo, potem je »nepopolnost« predpogoj, da smo pri našem učenju lahko uspešni. 

Življenje postane veliko bolj lahkotno, zanimivo in igrivo v trenutku, ko se poslovimo od želje po »popolnosti«. To seveda po drugi strani ne pomeni, da se nehamo truditi po najboljših močeh doseči tisto, kar si želimo ali je naš cilj. 

 

V življenju popolnosti, ki bi trajala in trajala, ni. 

Vsa živa bitja, narava smo v nenehnem gibanju, spreminjanju, rasti, razvoju. Naše življenje, telo, narava se spreminjajo prav v vsakem trenutku - nič ne ostaja isto – »popolno«. Celo ko beremo to kar zdaj pišem, nam rastejo lasje, nohti, celice našega telesa se obnavljajo, odmirajo, nastajajo nove, rastemo, se spreminjamo. 

NISMO ISTI, pa vendar smo POPOLNI.

 

Popolnost je v vsakem trenutku in že v naslednjem te iste popolnosti ni več, ker se zgodi neka druga popolnost, popolnost naslednjega trenutka. Vsak trenutek, vsako dejanje, vse kar naredimo je v bistvu popolno le tisti hip, ko se zgodi. Četudi se nam naslednji trenutek sicer zdi da ni popolno, da bi lahko bilo še boljše, pa vendar tega v trenutku pred tem še nismo mogli prepoznati, ker se je šele dogajalo in to lahko prepoznamo šele potem, ko že imamo izkušnjo in iz perspektive naslednjega trenutka preteklost ocenjujemo in se iz nje učimo. 

Popolnost ni več ista, lahko je celo boljša od popolnosti predhodnega trenutka.

Zakaj bi se oklepali trenutka in s tem zapirali vrata naslednjemu, še veliko boljšemu, če bomo le hoteli in ga dopustili. Lotimo se življenja manj resnobno, pa vendar resno in odgovorno, sprejmimo naše življenje kot peskovnik, ki nam je bil ljubeče dan na razpolago, da se v njem igramo, gradimo in podiramo gradove, zidamo vedno nove na temeljih tega, kar smo se do sedaj naučili in spoznali o sebi n svetu. 

 

Ko sprejmemo in objamemo našo »nepopolnost«, objamemo sebe in svoje življenje in vse postane veliko lažje.

Kako se pa tebi zdi? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...