Althea, center Zdravja in Harmonije

Ovire ali opeke?

piše: Nena Veber
24. februar 2013    242 ogledov

Včasih pridejo trenutki, ko se nam zdi, da je vse narobe. Od povsod se kar vsipajo težave in zapleti, bolj ko jih rešujemo, več jih je.

 

Ko v »sobi svojega življenja« v takem trenutku poskušamo najti miren kotiček, kamor bi se usedli, da si malo oddahnemo in odpočijemo od vsega skupaj, da izstopimo iz začaranega kroga v katerem se vrtimo, se v nekem trenutku še zazdi, da je soba okrogla in kotičkov sploh nima. 

 

Kako izstopiti iz začaranega kroga in presekati situacijo v kateri se počutimo ujeti in ne vidimo izhoda?

 

Poskušajmo se situacije lotiti s pomočjo 4 korakov:

 

  1. Sprejeti, da se nam dogaja, kar se dogaja.
  2. Začutiti, kako se počutimo v tej situaciji, ter si čim bolj iskreno priznati svoja čustva (me je strah, ne znajdem se, čutim jezo, nemoč, sploh ne vidim kaj naj naredim …)
  3. Poskusimo pogledati, zakaj se nam dogaja vse skupaj, kaj nas je situacija prišla naučiti, kakšno je njeno sporočilo za nas.
  4. Se zahvalimo za izkušnjo in jo v mislih objamemo, kot najboljšega prijatelja, ter jo spustimo da gre.

 

Poskusimo čim bolj odprto sprejeti kar se dogaja, si ne zatiskati oči, pa kakorkoli neprijetna ali težavna ja ali se zdi situacija, v kateri se nahajamo.  Upajmo si priznati svoja čustva, iskreno brez olepševanja ali bojazni. Če se zapremo, zakrčimo, potlačimo čustva ali si upamo začutiti le »prijetna« s tem sebe spravimo v energijsko neravnovesje in naša stabilnost se zamaje.

 

Naša smola je, da smo mogoče ujeti v kolektivne vzorce naših staršev ali družbe, kjer je bila večinoma »vrednota« potrpeti in skozi trpljenje upati na boljše življenje. Če smo bili srečni in veseli so nam to še nekako »dovolili«; jok, žalost, bolečina pa so bili že tabu teme in si »neprijetnih« čustev sploh nismo smeli »privoščiti«.

 

Se še spomnite pogovorov tipa:

 

Otrok: "Mami, au, boli, udaril sem se (jok)."

Mama: "Ah daj no, saj ni tako hudo, kar nič ne jokaj, kar malo potrpi, pa pogumen moraš biti, ne boš zdaj za tako malenkost jokal no.«

 

Ta način vzgoje nas je že od malih nog vzgajal v energijskem neravnovesju, saj smo lahko čutili le eno paleto čustev, drugih ne. Ko smo bili otroci smo se temu pač podredili in prilagodili, travme potlačili v podzavest, ko odrastemo pa je naša naloga in učenje tudi to, da se v sedanjih situacijah, ki se nam dogajajo upamo in znamo soočiti s celo paleto svojih občutkov.  

 

Težave ki jih srečujemo in izkušnje, do katerih se dokopljemo v težavnih situacijah poskusimo  "obravnavati" kot opeke, s katerimi zidamo stopnice navzgor na svoji poti dozorevanja in preseganja samega sebe in svojih omejitev. Tako kot vzamemo eno po eno opeko, ko zidamo, se soočajmo tudi s težavami, eno po eno, začnimo s tisto, za katero se nam zdi, da jo bomo najlažje razrešili. 

 

Ko jo predelamo jo »vzidajmo« v svojo potko izkušenj in jo uporabljajmo kot stopnico, ne ubadajmo se več energijsko z njo, ne razmišljajmo kaj bi bilo če bi bilo, pa če bi bilo drugače in ne tako, kot se je zgodilo…  Je kjer je, naj služi svojemu novemu namenu, dovolimo ji, naj bo naša opora na poti naprej.

 

Če se v mislih neprestano vračamo v svoje pretekle težave (=opeke), jih ne pustimo pri miru, ko smo jih razrešili, spet pošiljamo vanje svojo energijo, nam je manjka za delovanje tukaj in zdaj, tvegamo celo, da bo kakšna opeka padla ven, da se bo naša stabilnost zamajala, pa spet jo bomo morali pobirati in se ubadati z njo, ko bi lahko delali kaj koristnega za naprej.

 

Kar hočem povedati zelo dobro ponazori zgodbica dveh menihov (zapis po spominu):

 

Dva budistična meniha sta potovala od enega samostana do drugega. Ker je prejšnji dan padal dež je bila pot razmočena in blatna, na njej pa polno večjih in manjših luž.Tako sta prišla do zelo velike in globoke luže, ob kateri je nemočno stala ženska. Rada bi prišla čez lužo a ni mogla. Eden od menihov jo je molče prijel, prenesel čez lužo in postavil na tla in sta šla dalje. Molče sta nadaljevala pot. Po nekaj kilometrih je drugi menih vprašal prvega:"Kako si lahko prijel v naročje žensko, jo prenesel čez lužo, če pa ja veš, da se nam je prepovedano dotikati žensk?" Menih, ki je žensko nesel čez lužo mu je mirno odvrnil: "Jaz sem jo pustil pri luži, ti pa jo še vedno nosiš s sabo."

Kaj pa ti praviš? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...