Včasih, ko še nismo bili tako moderni pa poduhovljeni, včasih torej, ko se nismo spraševali, kaj je naše duhovno in življenjsko poslanstvo, ampak, bolj po domače, kaj v življenju hočemo početi, sem, odkar se spomnim, v sebi čutila močno željo pomagati ljudem, jim podajati znanje, jih zdraviti, izboljšati svet.
Največja želja mi je bila (no, priznam, da mi je še) pomagati ljudem, da bodo zdravi, srečni, bogati, da nikjer ne bo pomanjkanja. Potem pa, ko bi bila prepričana, da je povsod vse okej, bi si malo odpočila, bi na koncu prišla na vrsto še jaz, se ukvarjala s seboj.
Pa mi je življenje kaj hitro pokazalo, da tako ne deluje, da je pravzaprav podobno kot na letalu: ko padejo kisikove maske, je najprej treba nadeti svojo, in šele ko smo mi okej, mogoče lahko pomagamo še komu okrog nas.
Življenje me je naučilo, da šele ko pomagaš sebi, ko vsak dan zares narediš nekaj zase, ko si ti dobro, lahko pomagaš drugim. Pa še to ne tako, kot si običajno predstavljamo, ko jim začnemo 'predavati', kaj vse delajo narobe, pa jim solimo pamet, kaj bi bilo zanje najbolje, pa še in še nasvetov in zapovedi premoremo.
Kakovostneje in učinkoviteje lahko drugim pomagamo s svojim zgledom, da to, v kar verjamemo, tudi delamo in živimo, poskrbimo zase, da nam je dobro, smo zdravi, srečni, zadovoljni. Spremenimo lahko edinole sebe, drugih ne in niti pravice nimamo, lahko pa jih naš zgled navduši, da še sami poskusijo in naredijo nekaj zase.
Vse preveč smo namreč navajeni, da ko bi se v resnici morali ukvarjati sami s seboj, pobegnemo v to, da začnemo 'težiti' drugim in jih spreminjati.
Da bo še bolj nazorno, kaj želim povedati, bi rada z vami delila naslednjo zgodbo.
V neki vasi se je rodil izjemno bister in nadarjen deček, ki so mu vsi obetali izjemno življenje. Ko je bil star deset let, je zbral svoje najbližje in jim povedal, da odhaja, ker mora oditi v svet, da bo pomagal ljudem in naredil nekaj velikega, saj je to njegovo poslanstvo.
Po desetih letih se je vrnil in povedal, da je svet ogromen, prevelik zanj, da ga ne bo mogel rešiti, zato se je odločil, da bo zmanjšal področje svojega delovanja in se omejil le na svoj kontinent.
Spet je minilo deset let in vrnil se je ter povedal, da je tudi njegov kontinent zelo velik, zato je sklenil, da bo pomagal in reševal le ljudi v svoji državi. Tako je odšel.
Po naslednjih desetih letih se je vrnil in povedal, da je država velika, v njej živi ogromno ljudi, zato je najbolje, da se omeji le na svojo pokrajino, iz katere izhaja. In vesel, da se je tako modro odločil, je odšel izpolnjevat svoje poslanstvo. Ko se je po desetih letih spet vrnil, da pove, kako mu gre, je pojasnil, da tudi velikost pokrajine presega njegove sposobnosti, zato bo najbolje, da dela samo v svojem rodnem mestu.
Po desetih letih je spet zbral svoje najbližje in jim povedal, da je to, kar počne, težko in da ne ve, kako mu bo uspelo, ker se zdi, da je rodno mesto ogromno, ljudi v njem veliko, njihovih težav še več. Odločil se je, da bo deloval le v svoji mestni četrti, tako ima več možnosti za uspeh.
Po naslednjih desetih letih je na srečanju s svojimi najbližjimi povedal, da je videl ogromno sveta, se srečal z veliko ljudmi in zdaj na podlagi vseh izkušenj ugotovil, da je tudi mestna četrt prevelika zanj, zato bo pomagal le ljudem v svoji ulici, njih pozna najbolje, tako so njegove možnosti za uspeh večje.
Minilo je spet deset let in njegovi najbližji, kar jih je še živelo, so napeto čakali srečanja z njim. Povedal jim je, da je precenil svoje moči, uvidel, da je tudi ulica prevelik zalogaj zanj, zato se je odločil, da bo svoje delovanje omejil le na pomoč svoji družini.
Ko so se po desetih letih spet srečali, jim je zdaj že 90-letni starec povedal, da je prišel do ključnega spoznanja, ki bi ga rad delil z njimi:
“Ugotovil sem, da sem naredil veliko napako, ko sem se slepil, da lahko rešim cel svet in vse ljudi v njem. Zdaj vem, da bi moral začeti pri sebi, najprej spoznati in razumeti sebe, pomagati sebi, potem bi bil pa mogoče dovolj moder in izkušen, da bi lahko pomagal še komu – svoji družini, pa sosedom v ulici, pa prebivalcem svoje četrti, mogoče komu od meščanov …” (arabske pripovedke, zapisano po spominu)
Nena Veber, Althea, center zdravja in harmonije
inspiracije