Sonček je :).
Spet bo treba delati, pomlad se bliža, jupi...
A ste kdaj sitne? Sitne tako, da greste same sebi na živce in si ne znate pomagati :)?
Začutite kdaj val nezadovoljstva, vse nam gre na živce, vsaka stvar nas moti in eksplodiramo, ne da bi vedele zakaj, za malenkost, ki sploh ni enakovredna moči ekspozije.
Znesemo se nad sodelavci, nad partnerjem, nad otroci... malo nam odleže, prav veliko pa ne. Ko vihar malo mine ponavadi spoznamo, da smo malo pretiravale in imamo slabo vest, se opravičujemo in iščemo izgovore, da se lahko vsaj malo boljše počutimo.
Ja, obstajajo tudi ljudje, ki niso nikoli sitni. So pa zamerljivi. In užaljeni. In tako ali drugače povedo, da smo jih neizmerno prizadeli. Kako? S čim že? Ostajamo odprtih ust in previdno ravnamo z njimi, ker nikoli ne vemo, kdaj bomo storili spet kaj narobe.
Ljudje imamo v sebi, hmmm... jaz rečem tako, po domače, čustveno posodo. V tej posodi se nabirajo vse luštne stvari, ki se nam zgodijo in ki jih začutimo. Če je ta posoda polna smo srečne, zadovoljne, počutimo se ljubljeno, počutimo se lahke... problem nastane, ker se ta posoda tudi prazni. In s pol polno ali pol prazno posodo ni prav prijetno živeti. Ker je ta posoda spravljena globoko v nas, je ne zaznamo kar tako. Ob praznenju povzroči v nas vihar, cunami, prižigajo se alarmi, gorijo rdeče luči in zahteva :"NAPOLNI ME!!!" Posledica je opisana zgoraj.
Če se za trenutek ustavimo, če malo zadihamo, če se vprašamo, kaj mi je, dobimo odgovor. Ja, razjezilo me je, ker ni odnesel smeti, ker so ostale drobtine na pultu, ker na tleh spet ležijo nogavice, ker so povsod igrače in ni nič pospravljeno...
In kako bi se opisale? Kot služkinje, kot nesposobne mame in žene, kot, da ste na svetu samo še zato, da strežete, pomivate, kuhate, pospravljate, hodite v službo... Ja, to je opis, počutite pa se neupoštevane, neljubljene, ponižane, samoumevne...
Kaj storiti? Doma lahko poveste, kako se počutite, kaj želite... Vendar se s tem odprete, postanete ranjive, kar v današnjem svetu ni ravno varno. Ampak, če se doma ne počutite varne, sprejete in razumljene, kje se pa boste? Povejte, da nogavice na tleh sporočajo, da ste služkinja, povejte, da smeti, ki čakajo, niso le smeti ampak odsev spoštovanja, povejte, da dnevno sesate nalašč takrat, ko gleda "pomembno"tekmo, zato, da se nekaj spremeni...
In poslušajte, vprašajte in poslušajte, kako se počuti vaš partner/mož. Kot nekdo, ki ničesar ne naredi dovolj dobro, kot nekdo, ki ničesar ne naredi prav, kot nekdo, ki začne nekaj delati ob najbolj nepravem času, kot nekdo, ki je samoumeven...
Poskusite, poslušajte in oba bosta presenečena. Težko se je pogovarjati brez očitanja. Zato se najprej pogovorite same s sabo in potem povejte, kako se počutite in ne, kaj vse je naredil, česa ni, kako bi moral in kako se nič ne potrudi. Ali vidite razliko?In spet se postavi vprašanje:
Zakaj jaz?
Zakaj ravno jaz?
Zato, ker nekdo mora biti prvi, ker nekdo mora začeti :).
In zakaj ne bi bila to ravno ti :)?
Kako se izogniti prepiru v takem pogovoru pa
v nadaljevanju :)
Spet bo treba delati, pomlad se bliža, jupi...
A ste kdaj sitne? Sitne tako, da greste same sebi na živce in si ne znate pomagati :)?
Začutite kdaj val nezadovoljstva, vse nam gre na živce, vsaka stvar nas moti in eksplodiramo, ne da bi vedele zakaj, za malenkost, ki sploh ni enakovredna moči ekspozije.
Znesemo se nad sodelavci, nad partnerjem, nad otroci... malo nam odleže, prav veliko pa ne. Ko vihar malo mine ponavadi spoznamo, da smo malo pretiravale in imamo slabo vest, se opravičujemo in iščemo izgovore, da se lahko vsaj malo boljše počutimo.
Ja, obstajajo tudi ljudje, ki niso nikoli sitni. So pa zamerljivi. In užaljeni. In tako ali drugače povedo, da smo jih neizmerno prizadeli. Kako? S čim že? Ostajamo odprtih ust in previdno ravnamo z njimi, ker nikoli ne vemo, kdaj bomo storili spet kaj narobe.
Ljudje imamo v sebi, hmmm... jaz rečem tako, po domače, čustveno posodo. V tej posodi se nabirajo vse luštne stvari, ki se nam zgodijo in ki jih začutimo. Če je ta posoda polna smo srečne, zadovoljne, počutimo se ljubljeno, počutimo se lahke... problem nastane, ker se ta posoda tudi prazni. In s pol polno ali pol prazno posodo ni prav prijetno živeti. Ker je ta posoda spravljena globoko v nas, je ne zaznamo kar tako. Ob praznenju povzroči v nas vihar, cunami, prižigajo se alarmi, gorijo rdeče luči in zahteva :"NAPOLNI ME!!!" Posledica je opisana zgoraj.
Če se za trenutek ustavimo, če malo zadihamo, če se vprašamo, kaj mi je, dobimo odgovor. Ja, razjezilo me je, ker ni odnesel smeti, ker so ostale drobtine na pultu, ker na tleh spet ležijo nogavice, ker so povsod igrače in ni nič pospravljeno...
In kako bi se opisale? Kot služkinje, kot nesposobne mame in žene, kot, da ste na svetu samo še zato, da strežete, pomivate, kuhate, pospravljate, hodite v službo... Ja, to je opis, počutite pa se neupoštevane, neljubljene, ponižane, samoumevne...
Kaj storiti? Doma lahko poveste, kako se počutite, kaj želite... Vendar se s tem odprete, postanete ranjive, kar v današnjem svetu ni ravno varno. Ampak, če se doma ne počutite varne, sprejete in razumljene, kje se pa boste? Povejte, da nogavice na tleh sporočajo, da ste služkinja, povejte, da smeti, ki čakajo, niso le smeti ampak odsev spoštovanja, povejte, da dnevno sesate nalašč takrat, ko gleda "pomembno"tekmo, zato, da se nekaj spremeni...
In poslušajte, vprašajte in poslušajte, kako se počuti vaš partner/mož. Kot nekdo, ki ničesar ne naredi dovolj dobro, kot nekdo, ki ničesar ne naredi prav, kot nekdo, ki začne nekaj delati ob najbolj nepravem času, kot nekdo, ki je samoumeven...
Poskusite, poslušajte in oba bosta presenečena. Težko se je pogovarjati brez očitanja. Zato se najprej pogovorite same s sabo in potem povejte, kako se počutite in ne, kaj vse je naredil, česa ni, kako bi moral in kako se nič ne potrudi. Ali vidite razliko?In spet se postavi vprašanje:
Zakaj jaz?
Zakaj ravno jaz?
Zato, ker nekdo mora biti prvi, ker nekdo mora začeti :).
In zakaj ne bi bila to ravno ti :)?
Kako se izogniti prepiru v takem pogovoru pa
v nadaljevanju :)
inspiracije