Kinopredstava - problem ali izziv?

Ali ste za kratko igrico samo-spoznavanja in odkrivanja svojih »izzivov«?

Ja? Odgovorite torej na spodnje vprašanje.

Predstavljajte si, da ste v kinu in gledate film. Zgodba oziroma dogajanje v filmu je »kar nekaj«, vedno novi zapleti, večinoma gredo stvari bolj narobe, kot ne, skratka film vam ni všeč.  

Kateri odgovor najbolje opiše kaj čutite oziroma storite?

1. Film me dela živčnega/-o. Ampak bom še malo »potrpel/-a«, ga pogledal/-a do konca, če sem že tukaj.
2. Film mi sploh ni všeč, ampak obsedim in ga gledam do konca, kako bo pa izgledalo, če kar odkorakam iz dvorane, le kaj si bodo drugi mislili o meni če kar grem iz dvorane?
3. Ja, res mi ni preveč všeč ta film, ampak če sem že vstopnico kupil/-a ga bom pač pogledal/-a do konca.
4. Tale film je pa že spet  »kr neki«, tega pa ne mislim več gledat, ven grem, pa tudi v kino ne mislim več hodit, ker same zanič filme vrtijo. »Pa kako ravno mene zmeraj najdejo, no?«
5. Čuden film, ni mi všeč, ja tudi to se kdaj zgodi. Vstanem in grem kupit vstopnico in gledat drug film.

Poskusite se sedaj čim bolj intenzivno vživeti v občutke in čustva tiste situacije, ki ste jo izbrali kot svoj odgovor. Zaprite oči in si predstavljajte, da ste prav ta hip v živo v tej situaciji. Kakšen je občutek, kako se počutite, ko obsedite, odhajate iz dvorane? Zadovoljni, ponosni, nervozni, utrujeni, prazni, utesnjeno …..

Zdaj ko ste odgovorili na vprašanja in začutili občutke, si pod zaporedno številko vašega zgornjega odgovora preberite spodnje razlage Se najdete tudi tu? Pod isto številko, morda celo več razlagami naenkrat? Preverite. (V oklepaju pa najdete »izziv/izzive«, s katerimi bi se bilo mogoče dobro spopasti, preden le ti zares postanejo problemi.)

1. V življenju se mi dogajajo stvari, ki me motijo, obremenjujejo, ja prav živčnega/-o me delajo. Pa običajno kar potrpim, pa počakam,  da se bo že končno kaj spremenilo. (»Pa se bo kaj spremenilo, samo od sebe, a upate  kaj zase spremeniti tudi sami? Čemu služi vaše trpljenje, vloga žrtve? Kako bi se počutili, če se ji odpoveste?«)
2. Moje življenje mi ni všeč, to priznam, ampak kaj pa lahko naredim? Kar pustim vse skupaj in odkorakam? Kako bo pa to izgledalo, kaj si bodo pa drugi mislili o meni če naredim to? (»Kaj vam je bolj pomembno, kako se počutite ali kaj si o vas mislijo drugi? Kaj si pa o sebi mislite vi sami, ste si všeč?«)
3. Res ni idealno tole moje življenje, si želim in zaslužim vse kaj boljšega, drugačnega. Pa sploh upam začeti drugače, na novo, še enkrat? Ne vem, če se splača, že toliko časa / energije / denarja sem vložil/-a v vse skupaj. (»Kakšna je prava cena za zadovoljno in srečno življenje? Si upate zaupati in storiti korak k temu, kar si zares želite in zakaj ne? Kaj vas ovira, kje vidite težave/izzive?«)
4. Spet ena slaba izkušnja, zakaj se mi to skoz dogaja? Prav utrujen/-a sem že od vsega skupaj. Ne grem se več, sploh ne bom več poskušal/-a kaj spremeniti. Saj se tako ali tako ne da. (»Zakaj se vam skoz isto dogaja? Vprašajte se, kaj vam življenje skuša dopovedati, pokazati, vas naučiti in pomagati, kako stvari delati drugače. Zaprite oči, začutite energijo situacije, vprašajte jo, kaj vam sporoča in poslušajte odgovor. Pa upajte ga upoštevati, ko ga dobite. Ne bojte se sami sebe, saj zmorete.«)
5. Ni panike, tudi če gre kdaj malo slabše, saj kje pa piše, da ne morem zapustiti ali pa spremenit situacije, ki mi ni všeč. Stvar moje odločitve in svobodne volje, v kakšnih situacijah mi je dobro in vztrajam, vse ostalo pa pač ni moja izbira. (»Odlična odločitev, vztrajajte na svoji poti. Če boste vsakič, ko se zgodi kaj takega še zavestno sprejeli situacijo in pogledali čemu služi in kaj vas uči o vas samih, bo takih situacij vedno manj.«)

Problem ali »izziv«?

Osebno mislim, da vedno najprej dobimo »izziv«, situacijo v kateri še nismo bili, da lahko uporabimo vse svoje sposobnosti, kreativnost, znanje, veščine, izkušnje … ter poiščemo rešitev. Bolj ko si upamo istočasno čutiti še vse občutke in čustva, ki se ob tem sprožijo, več o sebi se lahko naučimo, ter tako izziv razrešimo, se preko lastne izkušnje zapomnimo učenje in sporočilo, ter gremo naprej k naslednji lekciji.   

Problem pa nastane, ko se »izziva« ustrašimo, pobegnemo, si ne zaupamo dovolj, da bi se sploh lotili njegovega razreševanja, zbežimo iz sebe v zunanji svet, kjer iščemo oporo, nasvete, ideje in »bergle« ki naj bi nam pomagale ali celo namesto nas razrešile situacijo v kateri smo se znašli. S tem se začnemo odpovedovati svoji moči, izgubljamo zaupanje vase, omaje se naša samopodoba, dvomimo v svoje sposobnosti reševanja izzivov in pristanemo v začaranem krogu tesnobe, nemoči in ujetosti v projekcije strahov, ki smo si jih v bistvu sami kreirali, le da na to kaj hitro pozabimo. Odgovornost za svoje življenje s takim načinom delovanja prelagamo ni polagamo na druge. (»Ali svoj avto tudi dajete drugim, da ga namesto vas vozijo?«)

Zavestno začnimo dihati s polnimi pljuči, naučimo se spet začutiti sebe in svojo moč, svojo izjemnost, neponovljivost, upajmo si biti to, kar zares smo.

Poskrbimo za vsak trenutek, vsak dan sproti za to, da bomo, ko bodo na »platnu našega življenja« ugasnile luči, tudi iz te »kinodvorane« odšli notranje izpolnjeni, srečni, ponosni nase in svoje odločitve. Ponosni, da smo bili del čudovitega filma svojega življenja, ki nas je obogatil in nagradil za vse iskrene vloge, ki smo jih v njem odigrali.

Nena Veber, Althea, center zdravja in harmonije