Kot otrok sem na morju najraje plavala »mrtvaka«; ko se samo »uležeš« na vodno gladino, se ji prepustiš in samo si, ter zaupaš, da te bo voda držala in nosila v svojem objemu. Kot otrok sem očitno lahko zaupala, da se mi ne bo zgodilo nič hudega, se ne bom utopila, me vodni tok ne bo odnesel kdo ve kam, kljub temu, da ne bom delala nič drugega kot uživala. Ko sem tako ležala in se prepustila vodi, da me nosi, se spomnim, da me je najbolj navduševalo poslušanje skrivnostnih podvodnih zvokov, saj so bila ušesa potopljena pod vodno gladino, pa opazovanje neba in čarobnih puhastih oblakov nad seboj. Ko samo si, ko se prepustiš toku vode, da te nosi imaš namreč čas, da opaziš vse lepote okrog sebe in uživaš v njih.
Le kje na poti od otroka v odraslega izgubimo to otroško zaupanje in igrivost? Kje postanemo »kontrol-friki«, ko ne zaupamo več, temveč hočemo vsak trenutek vse nadzorovati? Pa komu ne zaupamo? Življenju? Sebi? Življenju, da nas bo vodilo in čuvalo, kot je prav, sebi, da upamo zaupati in se prepustiti temu vodstvu?
Zakaj se nam to zgodi?
Zaradi izkušenj, ki so posledica življenjskih dogodkov, ki so se nam zgodili in jih dojamemo le kot travme, tragedije, nesreče … ne vidimo pa v njih tudi izzivov, ki nam želijo pomagati aktivirati tisto najboljše in najmočnejše v nas, ne zaupamo več življenju, se mu ne upamo prepustiti, posledično pa postanemo še sami negotovi in se tako na nezavednem nivoju odpovemo svoji moči.
Postane nas strah neznanega, ne zaupamo si, da smo dovolj močni, sposobni in »opremljeni« s preteklimi izkušnjami, kreativni, da bomo znali poiskati rešitev in se zmogli spopasti s situacijo v kateri se bomo znašli. Oklepati se začnemo poznanih, preverjenih in preizkušenih metod in načinov delovanja, saj nam to daje lažen občutek varnosti in moči, ter nas zaziba v iluzijo, da bomo na »star« način razrešili situacijo, v kateri smo se znašli.
Naših problemov ne moremo rešiti z enakim načinom razmišljanja, kot smo ga uporabljali, ko smo jih ustvarili. (Albert Einstein)
Ko želimo že vnaprej vse ali vsaj čim več vedeti o tem, kaj nas v prihodnosti še čaka v življenju, zato ne bomo nič bolj varni. Bomo zato vsaj bolje pripravljeni? Do neke mere zagotovo.
Pomembno je, da se zavedamo, da nikoli ne moremo biti pripravljen čisto na vse, pa čeprav scenarij in strategijo tega, kar mislimo, da se bo zgodilo, izdelamo do najmanjše podrobnosti.
Ko smo tako na preži in se sprašujemo, kaj se bo dogajalo v naši prihodnosti smo z aktivno pozornostjo in energijo tam, v prihodnosti, gledamo za »ovinek« in nestrpno čakamo, da pridemo tja in bomo končno le videli, kaj nas čaka tam.
Pri tem pa nepozorni potujemo skozi sedanji trenutek, se ne zavedamo in niti nimamo časa opaziti vsega lepega, kar se dogaja na poti našega potovanja.
Predstavljajte si, da vas življenje vrže v reko. Kaj bo prva reakcija ko izplavate nad gladino? Zadihati verjetno, pa potem? Najti kako vejo ali oprimek, da se trdno primete in počakate, da pride mimo kdo, ki vas bo rešil?
Zaprite oči in poskusite začutiti, koliko energije je potrebno, da se držite tega oprimka, ko okrog vas teče reka in vas hoče odnesti s seboj. Koliko časa se lahko tako držite? Večno verjetno ne? Pred seboj vidite rečni ovinek. Se upate spustiti in kot nekoč otrok na morju prepustiti rečnemu toku, da vas odnese naprej, zaupati reki življenja, da vas bo držala nad gladino.
Bolj ko krilimo okrog sebe in se na silo hočemo obdržati nad gladino težje postaja, več energije porabimo. Vsega, kar se lepega dogaja okrog nas, pa nimamo časa opaziti, saj ko smo zaposleni s svojo dramo preživetja.
Kako bi pa bilo, če bi se upali spustiti in se prepustiti toku reke?
Prihranili bi energijo, ki smo jo prej investirali v oklepanje rešilne veje, za katero smo se prijeli, ko smo se znašli v vodi. Če bi zaupali in se prepustili toku vode, da nas odnese s seboj, se umirili in dihali, bi imeli čas opaziti kje sploh potujemo, kaj nas obdaja, bili bi polni energije in ko bi nas reka prinesla v del, kjer je možno zlesti na kopno, bi to storili veliko lažje.
Potovanje vode si lahko vzamemo za zgled na naši poti skozi življenje. Voda pade z neba, priteče na zemljo, v strugo po kateri začne svoje zemeljsko potovanje.Tako je tudi z nami, tako pridemo na ta svet in začnemo svoje potovanje. Kot vodo omejuje struga, pa nas omejujejo čas, prostor, družina, sposobnosti, izzivi ki nas določajo. Z njihovo pomočjo ali v okviru njihovih parametrov potujemo skozi življenje.
Na tej poti imamo mnoge ovire, preobrate, zasuke, nepričakovane dogodke, prav tako kot reka, ki teče po strugi naleti na kamne, skale, ovire... Voda nam je lahko s svojo mehkobo, nežnim bučanjem, odločnim tekom velik učitelj na naši poti na tem svetu. Ko pade preko slapov v globino pridobi na svoji moči in se še z večjo energijo in silo usmeri naprej. Ko mi pademo in se spotaknemo, se poberimo in se še odločneje, bogatejši za nauk podajmo naprej.
Tako kot se ne oklepa struge po kateri je tekla, ampak se poda naprej, pa čeprav ne ve kaj jo čaka na poti se tudi mi otresimo strahov in se podajmo za ovinek, pa čeprav ne vemo kaj je tam.
Ko je treba napolniti luknjo, praznino na poti, jo voda zapolni in ne teče stran od nje v strahu pred temo, ki jo bo našla v taki kotanji, ponižno in pogumno zapolni kotanjo.
Tako se tudi mi lahko spopademo s temnimi platmi in momenti v našem življenju, raje kot pa da pobegnemo pred njimi.
Tako voda končno prispe na cilj, se izlije v morje, v enost iz katere je prišla. Ne boji se izgube identitete, izgube kontrole, pogumno prispeva svojo moč in energijo v skupno.
Tudi mi se na svoji poti pomikamo v enost, vsakič ko pogumno presežemo svoj ego postanemo delček veliko večje in mogočnejše zgodbe, kot je struga našega življenja, ki nas pelje na ponoven začetek, v enost.
Nena Veber, Althea, center Zdravja in Harmonije
inspiracije