Današnji način življenja ne vzgaja tolerantnosti
V zadnjih letih problem agresivnosti in nasilja med mladimi, pa tudi do drugačnih vse bolj opozarja, da bo treba v vzgojno-izobraževalnih ustanovah predrugačiti in poudariti vzgojno funkcijo. Sodobni svet z eksponentno naraščajočim znanjem z vsakim letom postavlja pred naše otroke večje izobraževalne zahteve. Učitelji in šolski sistem v celoti si prizadevajo, da bi novo znanje karseda hitro vključili v obstoječe izobraževalne sheme, to pa pri enakih učnih metodah za otroke in mladostnike pomeni še večje obremenitve, še več stresa in še več učenja.
To je seveda najlaže rešiti s tem, da se vse manjši pomen namenja vzgojnim, vse večji in še več časa pa izobraževalnim prvinam. Seveda se vsi zavedamo, da večje znanje na račun zanemarjanja vzgoje ni koristno, toda to je pač najlažja pot in številni se zanjo tudi odločijo.
Vse višji življenjski standard z izboljšanimi socialnimi razmerami ne pomeni vselej tudi boljših ali lažjih vzgojnih možnosti. Nekoč so se številne od pomembnih osebnostnih lastnosti pri otrocih razvijale pravilno tudi zato, ker je za to poskrbel že življenjski položaj, ki je deloval temu v prid. Številne stvari jim je bilo nemogoče zagotoviti preprosto zato, ker starši niso imeli dovolj denarja.
Samo spomnimo se, kolikokrat nas naš malček v trgovini poprosi za čokoladko, igračko, majhen avto ali kaj podobnega. Smo mu željo kdaj zavrnili? Le zakaj, kupiš mu malenkost, ki si jo želi, vidiš širok nasmeh in srečo v njegovih očeh – in si skupaj z njim srečen. Toda če s takim početjem nadaljujete, se malček sčasoma nauči, da vselej in takoj dobi vse, kar si zaželi. Samo reči mu je treba.
Premalo želje in energije za želeno
Toda življenje ne deluje tako. Tak otrok pozneje ne more razumeti, zakaj tako kot njegovi starši ne deluje ves svet, celo prijatelji in znanci ne. Zakaj mu vsi ne dajo tega, kar si želi? Največkrat je prvi odziv na takšne situacije protest in nekonstruktivno zahtevanje, pogosto tudi drugi neprilagojeni odzivi. Ko torej otrok ne dobi želenega, poskuša z agresivnimi odzivi izsiliti to, o čemer meni, da mu pripada, a mu seveda ne; tega instrumentalnega refleksa v vzgojnem procesu žal ni spoznal.
Nekoč je bila vzgoja zaradi trdosti življenja vsaj v nekaterih pogledih lažja, manj je bilo stranpoti, na katere bi lahko skrenili mladi, manj je bilo bližnjic, po katerih mladi v trenutkih frustracije iščejo pot do cilja. Lažje življenje v naših otrocih ne zmore vzgojiti ustrezne frustracijske tolerance, potrpežljivosti, vztrajnosti in notranje motivacije. Mnogim mladim preprosto manjka želje. Ne znajo si niti dovolj želeti, da bi potem tudi našli energijo za trud, saj so bile njihove želje v mladosti pogosto uslišane, še preden so se sploh oblikovale.
Nekoč je otrok dneve in tedne, v primeru večjih stvari nemara celo mesece ali več let, hrepenel po tem, da bi dobil želeno. Razmišljal in sanjaril je, kako lepo bi jo bilo imeti, kaj vse bi mu pomenila, kako bi užival v igri z njo, kaj vse bi bil pripravljen narediti, da bi jo dobil … Zdaj otroku velikokrat tega sploh ni treba početi. Stvari so bolj dosegljive, otroci pa ne izkusijo hrepenenja, ne izkusijo dovolj močne notranje sile, da bi jih gnale k uresničitvi cilja, zato je tudi zadovoljstvo ob izpolnitvi želje manjše, posledično pa ne zmorejo tako intenzivne notranje motivacije. Motivacijo namreč rojeva želja. Večja ko je želja, močnejša je motivacija.
Vzgoja težja naloga kot nekoč
Omenjene vzgojne značilnosti so seveda le nekatere od tistih, ki bi si jih želeli pri otrocih. Ne trdim, da tudi danes nekateri tega ne občutijo in da vzgoja povsod poteka napačno, menim pa, da je danes vzgojiti zrelega mladostnika za družino znatno težja naloga kot nekoč. Mnogim staršem vzgojni procesi niso nič bližje, kot so bili njihovim staršem. Če se ob vedenjsko problematičnem otroku branijo z besedami, "Le kako je to mogoče, saj sem ravnal natanko tako, kot so ravnali moji starši?", je jasno, da bo za dobro vzgojo v sodobnem svetu verjetno treba narediti še znatno več. K temu so veliko prispevale tudi razlike med ljudmi, ki povzročajo frustracije pri mnogih, ki imajo manj kot drugi.
Agresivnost – obrnjena navznoter ali navzven
Konflikti, ki jih številni vzgojni primanjkljaji in vzgojne napake samo še krepijo, pa največkrat povečujejo agresivnost. Ta je lahko obrnjena navznoter ali navzven. Včasih zmotno menimo, da je problematična le navzven obrnjena agresivnost, pozabljamo pa, da v Sloveniji vsak dan v povprečju naredita samomor skoraj dva človeka (žrtev samomora je dvakrat več kot umrlih na cesti).
Največ težav seveda povzroča navzven usmerjena agresivnost, ki v zadnjih letih tudi v šolah pogosto prerašča v pravo nasilje. Res je, da sta za večino nedovoljenih agresivnih silnic pri otroku v največji meri "zaslužna" družinsko okolje in vzgoja, vendar se neredko najbolj manifestirajo v šolskem življenju.
Najuspešnejše pozitivno sankcioniranje
Otrokov temperament, s katerim pride na svet, vsekakor določa njegovo vedenje in obnašanja, toda ključno vlogo pri njegovem razvoju odigra vzgoja. Otroka že od rojstva naprej poskušamo socializirati in ga naučiti, da svoje želje zadovoljuje na družbeno sprejemljive načine. Vzgoja in učenje tako rekoč vedno predpostavljata, da ima vzgojitelj možnost, da določeno vedenje bodisi nagradi bodisi sankcionira. To so poleg učenja s posnemanjem in učenja z vpogledom tudi glavni vzgojni mehanizmi, ki so vedno na voljo tudi staršem.
Seveda se kazni med seboj razlikujejo. Pogosto je to samo odtegnitev pozornosti (značilna je predvsem za starše iz srednjega in višjega sloja), včasih je lahko tudi telesna (bolj značilna za starše iz nižjih slojev). Včasih je kazen že osoren pogled, mrščenje ali morda opazka, da nekaj ni bilo dobro ali prav. Pristopi znotraj psihologije opozarjajo, da je veliko uspešnejši način oblikovanja osebnosti in socializacije otroka ter njegovih vedenj uporaba pozitivnega sankcioniranja.
Žal mnogi pozabljajo, da obstajajo tudi situacije, ki zahtevajo negativno sankcioniranje oziroma kaznovanje (denimo nevarno ali kako drugo nedopustno vedenje). Nemalokrat otrok skozi vzgojne napake, ki so jih zakrivili njegovi glavni vzgojitelji, pride do točke, ko nobena nagrada ni več smiselna, njegovo vedenje pa je mogoče oblikovati le še – ali vsaj pretežno – z negativnim sankcioniranjem. Tega pa, še posebno v šolah, tako rekoč ni več.
Šola kot vzgojna institucija
Vsi pričakujemo, da bo šola opravljale tudi vzgojno funkcijo, pri čemer smo pozabili, da je treba imeti za učinkovito vzgojo tudi nekatere kompetence ter moč nagrajevanja in kaznovanja. Zadnja je bila učiteljem tako rekoč odvzeta. Še največji problem je to, da je bila učiteljem odvzeta avtoritete, proces, ki je potekal prek počasnega razvrednotenja učiteljskega poklica. Vzgoja v takih okoliščinah je pomembno okrnjena in težja.
Za nekatere otroke ignoriranje, pogovor v kabinetu in obvestilo staršem ne zadoščajo, da bi spremenili svoj odnos do dela, do soljudi, učitelja ali starša. V tako protislovnem okolju se v nekaterih problematičnih mestnih okoljih rojevajo bande in klape, kakršnih smo bili še nedavno vajeni samo v ameriških filmih.
Vzgojna škoda, ki je tako storjena, bo zares vidna šele takrat, ko bodo ti mladostniki vstopali v svet odraslih, ko bodo v konfliktnem sodobnem življenju trčili ob težave – mnogi jih ne bodo znali rešiti drugače kot z neprilagojenim odzivom, največkrat z nasiljem in agresivnostjo. V svetu odraslih pa kazen obstaja. Navadno je precej huda in ji rečemo zapor.
Napetost je potrebno kanalizirati
Včasih se zdi, da lahko ob obstoječi situaciji in problemu agresivnih posameznikov samo nemočno gledamo. Seveda ni povsem tako. Vsaki agresivnosti ne smemo samodejno dodati negativnega prizvoka. Agresivnost je normalen odziv na težave in ovire. Koristna pa je zgolj takrat, kadar je v mejah družbeno sprejemljivega in kadar ima otrok nad njo popoln nadzor.
Vsi, ki vzgajamo otroke, bi morali znatno večjo pozornost nameniti učenju, kako na družbeno sprejemljiv način nadzirati svoje impulze, kako izražati napetost in agresivne tendence. Šport je zagotovo idealno sredstvo za družbeno sprejemljivo kanaliziranje napetosti. To je namreč hkrati igra in dejavnost, ki z natančno določenimi pravili otroku pomaga postaviti meje agresivnega vedenja. Prav teh meja pa otrokom v realnem življenju pogosto nihče ni postavil.
