Ko na papir z roko s svinčnikom zarišem krog, se odvijejo v moji percepciji različni scenariji in zaznave:
- NIČ sem narisala, s krogom omejila prazen prostor
- V prostoru vseh možnosti sem zarisala KROG, njegove meje so meje moje izbire
- Zarisala sem popoln krog, ki kljub temu, da se na prvi pogled zdi, da je prazen, v tem navideznem »nič-u« vsebuje prav vse
- Ko rišem krog, mi je pomembno, da se začetek in konec stikata, ker le tako krog predstavlja zaključeno celoto in ima, kljub navidezni praznini, tudi že vsebino
Ko tako rišem krog za krogom, je vsak naslednji oddaljen od prejšnjega le za dober milimeter, ravno toliko, da se ne stikata popolnoma, vsak naslednji je nadgradnja in nadaljevanje prejšnjega. Vsi krogi so zaključeni, vsak zase popolna enota, zaključena celota. Počasi se izriše pot, ki je trdna, stabilna, polna, omogoča varno hojo in potovanje v izbrani smeri.
Če kroge rišem površno, nekatere zaključim le na pol, pustim stvari odprte, je pot polna lukenj, hoja po njej negotova, pojavi se občutek nepovezanosti in nestabilnosti. Če stopim v luknjo padem nazaj in moram začeti znova.
V življenju v vsakem trenutku ko izbiramo, komuniciramo, zaključujemo odprte projekte in začete procese, prav tako »rišemo« in sestavljamo, zaključujemo kroge.
Vsakič, ko se znajdemo v novi situaciji (novem partnerstvu, novem odnosu, novi službi, novem okolju, začnemo delati na novem projektu, …) v prostor vseh možnosti s svojo izbiro zarišemo prvi krog. Vsaka naslednja poteza, ki jo naredimo, je naslednji krog.
Če smo v tem kar počnemo temeljiti, so ti krogi sklenjeni, imajo začetek in konec, ki se stikata, vsebina pa tvori skupaj z mejami zaključeno celoto, ki nam daje oporo, trdnost in osnovo za naslednjo potezo, naslednji korak. Popoln, vsebinsko poln, zaključen krog lahko naredimo vsakič, ko smo popolnoma iskreni in do zadnje poteze naredimo prav vse, kar mislimo in čutimo, da je potrebno.
Ko na tak način rišemo svojo pot, po kateri stopamo ni nič hudega, tudi če se kje spotaknemo, saj pademo le korak nazaj, ker nas krogi, ki sestavljajo naše življenje s svojo polno vsebino zavarujejo in zadržijo, nudijo oporo in trdnost, na katero se opremo, ko se pobiramo.
Na vsaki poti, v vsakem odnosu ali projektu, se seveda pojavijo izzivi, situacije, ko se zdi, da je težko vztrajati, iti do konca, zaključiti krog, izrisati celoto in jo napolniti z vsebino. Včasih se zdi težko vztrajati pri svojih stališčih, znajdemo se pred skušnjavo odnehati, zapustiti začeti krog, ki ga rišemo. Lažje se zdi izstopiti, narediti korak naprej v nov krog, na novo, neobremenjeno začeti risati naslednjega, prejšnjega pa kar pustiti nedokončanega, nezaključenega. Trenutno taka poteza mogoče res prinese olajšanje nakopičene napetosti, vendar se to kasneje ne izkaže za najboljšo popotnico, ker nam krog, ki smo ga pustili nedokončanega in praznega ne nudi več polne opore, saj ko klecnemo »pademo« skozenj, ker ni cel. Če je nedokončanih oziroma nepolnih krogov na naši poti veliko, se nam lahko zgodi, da pademo prav na začetek, kjer moramo popravljati, kar smo prej naredili le na pol, to pa se izkaže za še veliko napornejše opravilo, kot bi bilo vsakokratno sprotno dokončanje začetega.
Če si pogledamo partnerski odnos in dogajanje v njem:
- Dokler se iskreno soočamo z vsem kar se dogaja, komuniciramo in iščemo rešitve in vztrajamo, dokler se ne pogovorimo o vsem, kar se nam zdi pomembno in imata oba partnerja občutek, da se je stvar razrešila, da sta izrisala in zaključila »popoln krog«, nam to daje oporo in podporo za naslednje korake na skupni poti. Ti dialogi nas kljub temu, da so lahko tudi naporni, razprave dolgotrajne, kljub vsemu bogatijo in zbližujejo, saj so vsebinsko polni in nas notranje bogatijo.
- Ko se v komunikaciji začnemo umikati, ne povemo in razčistimo več stvari do konca, pustimo kroge neizrisane, nezaključene, v vsebini ostanejo luknje, taki krogi nam ne nudijo več popolne opore. Ko je teh luknjastih krogov preveč in pritisk nerazčiščenih situacij prevelik, začnemo padati skozi prazne, nedokončane kroge nazaj, včasih prav na začetek. Čutimo praznino, začnemo se oddaljevati, bežati sami pred seboj in partnerjem, soočenjem z neizrečenim ali nerazčiščenim.
Zato poskušajmo biti v vsakem trenutku v vsem kar počnemo dosledni in iskreni, potrudimo se, da bo prav vsak krog, ki ga rišemo popoln, zaključen in napolnjen z vsebino. Ne rišimo krogov ali njihovih približkov le zato, ker funkcioniramo iz navade. Če ne vemo, zakaj bi narisali krog, kaj z njim pravzaprav izbiramo, je veliko bolje pustiti polje vseh možnosti začasno prazno, se poglobiti vase, začutiti kaj zares želimo in šele takrat izrisati svojo pot in izbrati zase tisto pravo.
inspiracije