Petra Cvek

Kaj nam sporočajo sanje?

piše: Petra Cvek
8. november 2016    1622 ogledov

Pred časom sem bila v situaciji, ko je cela moja bit kričala, naj naredim korak naprej v smeri novega, mene pa je bilo tako zelo strah. Vztrajala sem v okolju, ki sem ga dobro poznala in ki mi je ponujalo varnost. A ta varnost je imela svojo ceno in dolgo si nisem hotela priznati, da je cena, ki jo plačujem za občutek varnosti, počasi postajala prevelika.

Spomnim se, da sem v tistem obdobju ponoči zelo veliko sanjala, sanje pa so bile vedno enake. Sprehajala sem se med travniki in polji, ki so blizu mojega doma, občudovala čudovito okolico in se prepuščala toplim sončnim žarkom. Ta mirni in sproščujoči sprehod je vedno prekinilo zavedanje, da sta moji nogi tako zelo težki, da ju le s težavo premikam. Občutek sem imela, kot da bi imela na nogi priklenjeni veliki železni krogli. Takšni, ki ju včasih vidimo priklenjeni na noge jetnika v filmih. Nogi sem le s težavo vlekla po tleh, moja zgornja polovica telesa pa je želela hiteti naprej in uživati v naravi, ki me je obdajala. A ni šlo. 'Jetniški krogli' sta bili preveliki. V nekem trenutku sem se zalotila, da moje telo sploh ni več ravno, temveč poševno. Zgornji del telesa je bil nagnjen naprej, spodnji pa je obtičal nekje v ozadju. Kot znameniti poševni stolp v Pisi, le da je bil naklon mojega telesa občutno večji. Čudila sem se sama sebi in temu, da ne padem.

Sporočilo, ki so mi ga nosile sanje

Tu so se sanje običajno končale. Prvič in drugič jim nisem posvečala posebne pozornosti. Ko pa so se ponavljale skoraj vsako drugo noč, sem začela razmišljati, kaj mi pravzaprav želijo sporočiti oz. kaj je tisto, kar mi želi sporočiti moja podzavest. Prepričana sem bila, da imajo sanje nek pomen, drugače se ne bi tako vztrajno ponavljale. In res so ga imele. Govorile so o dveh delih mene: enem, ki se mu je mudilo narediti korak naprej, in drugem, ki je želel ostati tam, kjer je, v poznanem in varnem okolju.

Ogromno razmišljanja, tehtanja prednosti in slabosti tako enega kot drugega koraka, veliko dvomov o sebi in svojih sposobnostih, veliko spodbudnih pogovorov z drugimi in tudi spodbudnih besed, ki sem jih namenila sama sebi. »Kdaj, če ne zdaj? Saj pravijo, da je vse za nekaj dobro. Grem, potem pa kar bo, pa bo,« sem si govorila in na koncu sprejela odločitev, da naredim korak naprej. Odločitev, ki je bila vse prej kot preprosta, a je bila prava. To sem globoko v sebi začutila v tistem trenutku, ko sem si jo upala izgovoriti sama sebi na glas. Zanimivo, kako drugačen je bil ta občutek od tistega, ki sem ga imela, ko sem odločitev izgovarjala le v svoji glavi. Izrečena na glas je imela kar naenkrat precej večjo težo. In tisto, kar je še zanimivejše, omenjene sanje se od takrat niso več ponovile. Moja podzavest mi je prek sanj predala sporočilo, ki sem ga potrebovala.

Bodite pozorni na svoje sanje. Včasih nam lahko povedo veliko več, kot se zdi na prvi pogled. Naša podzavest ali naša duša – kar vam je bližje – ima odgovor na prav vsako naše vprašanje, le zastaviti ga moramo.

Bolj ko smo sproščeni in osredotočeni, lažje bomo pravilno oblikovali vprašanje in ga predali podzavesti z zaupanjem, da bomo dobili odgovor, ki je pravi za nas. Poslušajte vodeno meditacijo za dober spanec, ki vas bo sprostila, v vas zbudila občutek notranje moči in zaupanja, nato pa tik preden počasi utonete v spanec, svojo podzavest prosite za pomoč.

Verjemite, vsi odgovori so že v vas.

 

Deli svoje izkušnje! 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...