Maja Križnar

Pomembna je pot

1. december 2016    1642 ogledov

Sedela sem na vrhu mojega hribčka, kamor tako rada zahajam, če le imam čas in voljo, in ga tokrat doživljaja tako drugače, tako pristno in tako navdušeno. Navadno sem hitro stopila do vrha, bistvo je bilo razgibati in nadihati telo, malo meditacije, in če je sreča, še malo sončnih žarkov ter spust v dolino.

Tokrat pa ne, tokrat sem celo pot navzgor svojo pot primerjala z življenjem. Obdajala me je močna hvaležnost, da sem se zmogla zavedati, da je pravzaprav pomembna pot. In sploh ne cilj, ne samo tisto na vrhu, ampak cela pot. Opazovala sem najprej asfaltno cesto, po kateri sem stopala lahkotno in brez večjega napora. Pa sonce je sijalo name in me prijetno grelo. Že naslednji korak sem se znašla v gozdu, kjer je bilo precej hladno in blatno, senca in še vzpon se je večal. Med razmišljanjem, kako mi v tem trenutku ni najbolj prijetno, da me je zazeblo, sem se kar naenkrat spet znašla na sončnem odseku poti, kjer je spet bilo prijetno. V vsakem sončnem kotičku sem se ustavila in naužila prijetne svetlobe ter tako brez večjih težav šla tudi skozi gozdne mrzle predele.

Vse do vrha sta se menjavala hladen in temen gozd ter prijetni sončni odseki poti in prav tako je v našem življenju. Ko se odločimo doseči neki cilj, hodimo enkrat po soncu in drugič po senci. In samo od nas je odvisno, kako bomo vse to doživeli. Ničkolikokrat se mi je mudilo na vrh, tokrat pa sem se že spodaj usedla na klopco in nekaj minut posedela na prijetnem jesenskem soncu, mimo sta prišli dve gospe, s katerima smo izmenjale nekaj besed in potem sem se odpravila naprej. Skozi strmi del in senčni gozd pa spet na sonce, ki sem ga tokrat res užila. Stopila sem na rob poti, zaprla oči in pustila žarkom, da mi pobožajo vsak delček obraza. Kako prijeten občutek, ki sem ga ponovila še nekajkrat do vrha. Pa ptičje petje sem poslušala in šumenje listja, ki ga je premetaval rahel veter. Prišla sem na vrh.

Običajno sem hitela in si pustila čas za sončenje šele na cilju. Tudi danes bi lahko, ampak tokrat sem naredila drugače, uživala sem že na poti. Pa še dobro, da sem, saj me je na vrhu pričakal veter, ki ga nisem pričakovala, a kljub temu sem se odločila, da bom tudi cilj užila v popolnosti. Sprehodila sem se do ograje in zagledala okoliške hribe, ki so dobili prikupne snežne kapice. Kar obstala sem v tem pogledu in posnela nekaj fotografij. 

Nekaj običajnega sem videla na popolnoma nov način. Sprehodila sem se še čez območje dovoljenega, da sem lahko naredila še nekaj boljših slik. Kako dober občutek, ko narediš nekaj, kar načelno ni dovoljeno. Hvaležnost je šla skozi celo moje telo. Užila sem vse, kar ponuja ta naš hribček, od vrveža ljudi ob restavraciji do mirnega kotička, kjer si lahko sam s seboj in s svojimi mislimi. Ves čas sem imela nasmeh na ustnicah, in ker sem uživala že na poti, sem uživala še na cilju, čeprav zaradi vetra sprva sploh ni kazalo tako. Pa vendar tudi vetru nisem pustila, da bi zmotil mojo pozitivno naravnanosti, in je bil zato prisiljen odnehati, tako da sem lahko meditirala na toplem soncu.


In tako pestro je tudi naše življenje, priložnost imamo uživati, priložnost imamo učiti se v težkih trenutkih, a kakorkoli je, vedno je lahko lepo, saj je odvisno le od naših misli, kako se bomo na posamezno situacijo odzvali.

Vedno uživajte na poti, saj nikoli ne veste, kaj vas čaka na cilju. Morda pa vam cilj sploh ni namenjen. 

Deli svoje izkušnje! 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...