Petra Cvek

Prav, bom pač ostala sama

piše: Petra Cvek
25. maj 2018    2352 ogledov

Spustiti idejo o partnerskem odnosu in otrocih je bilo verjetno nekaj najtežjega, kar mi je v življenju uspelo doseči. 

Čeprav sebe vrsto let nisem videla v vlogi mame, še več, otroci so mi šli precej časa močno na živce, sem podlegla družbenim stereotipom in pričakovanjem, ne da bi se tega sploh zavedala. Vse dokler se nisem nekega dne začela spraševati, ali mi je morda namenjeno vse življenje ostati sama.

V skrbi za svojo varnost sem se ideji o partnerskem odnosu kar nekaj let izogibala. Po neuspešni partnerski zvezi sem bila namreč trdo odločena, da sem raje vse življenje sama kot v odnosu, katerega glavni lastnosti sta čustveno izsiljevanje in psihično nasilje. Odločena sem bila, da se zgodba ne bo ponovila, pa naj stane, kar hoče.

A vendarle se je želja po partnerskem odnosu, ki je za nekaj let izpuhtela, po določenem času vrnila, z njo pa tudi vsi strahovi in dvomi. Ali sploh obstajajo normalni in zreli moški? Bo sploh kdo želel biti z menoj zdaj, ko imam za seboj takšno izkušnjo? Bom jaz zmogla biti z nekom? Bom zmogla premagati strah? Bom znala presoditi, ali je oseba pred menoj dovolj zrela? Bom zmogla oditi, če bom prepoznala, da je to bolje zame? Bom to sploh znala prepoznati? Tudi v prejšnji zvezi mi je bilo že nekaj časa jasno, da odnos ni takšen, kot si ga želim, a nisem zmogla oditi. Kaj, če se to ponovi? Vprašanjem ni bilo konca, a nekaj mi je bilo kristalno jasno – če se ne želim ponovno znajti v nezadovoljujočem odnosu, moram narediti korenito spremembo pri sebi. Dejstvo je namreč bilo, da sem bila jaz tista, ki sem v takšnem odnosu vztrajala in s tem dopuščala partnerjevo vedenje.

Delo na sebi zahteva proces, moja želja po partnerskem odnosu pa je počasi, a vztrajno naraščala. Vedno bolj me je skrbelo, ali bom sploh našla koga, s komer si bom želela biti v partnerski zvezi, oz. bom sploh kdaj našla koga, ki si bo želel biti v zvezi z menoj. Strahovi in dvomi se kljub delu na sebi niso zmanjševali dovolj hitro, zato sem se lotila še uporabe afirmacij in vizualizacije.

Ne eno ne drugo ni delovalo, saj sta bili v ozadju mojih strahov in dvomov podzavestni prepričanji, da nisem pomembna in da nisem vredna ljubezni, ki sta preprečevali, da bi afirmacije in vizualizacija delovale. Vedno znova sta me nase opozarjali s stiskanjem v trebuhu, ki se je pojavilo že ob sami misli na to, da bi bila ponovno v partnerskem odnosu. Čeprav sem ju vztrajno ignorirala, želenih rezultatov oz. partnerskega odnosa ni bilo na vidiku, kar ne preseneča, saj v boju med afirmacijami in vizualizacijo na eni strani in podzavestnimi prepričanji na drugi zadnja vedno zmagajo. A takrat tega nisem vedela in sem vztrajala, vse dokler nisem imela vsega dovolj, saj o primerni osebi še vedno ni bilo ne duha ne sluha. »Prav, bom pač ostala sama,« sem si rekla. A med reči in to tudi resnično občutiti je ogromna razlika. Ostati sam je namreč potrjevalo prav to, kar sem že tako dolgo vedela – da nisem vredna ljubezni. Tega resnično nisem želela potrditi. 

A šele ko je človek na dnu, se je pripravljen predati in sprejeti situacijo takšno, kot je, ne glede na to, kako neprijetna je.

Prepričana, da mi ne preostane drugega, kot da sprejmem, da bom pač sama, sem se lotila dela. Hvaležna sem, da sem poznala orodja, s katerimi sem lahko razrešila plasti čustev, ki so spremljala odločitev, da ostanem sama, če je to tisto, kar mi je namenjeno. Začelo se je seveda z žalostjo, saj se je na neki način zrušila moja predstava prihodnosti, nadaljevalo s sramom zaradi občutka nevrednosti, potem je na plan prišla jeza na vse, ki sem jih krivila za kreiranje prepričanja o nevrednosti, jeza na družbo, ki je ustvarila pričakovanja, da moraš v določeni starosti imeti partnerja in otroke, jeza nase, da sem ta pričakovanja oz. norme posvojila, končalo pa se je s ponovno žalostjo ob misli, da v mojem življenju ne bo nikogar, s komer bi lahko delila lepe in težke trenutke. A nato je prišlo olajšanje.

Olajšanje ob spoznanju, da lahko živim tudi sama, ob zavedanju, da biti sam ne pomeni tudi biti osamljen ali biti nevreden ljubezni. To olajšanje je s seboj nosilo zavedanje, da je moje življenje lahko polno, tudi če sem sama.

Da pravzaprav ni moja naloga, da iščem pravega moškega in se prilagajam le zato, da bi mu ugajala. Prvič v 'karieri samskosti' sem bila resnično srečna in popolnoma zadovoljna s tem, da sem sama. In prvič v življenju sem začutila, da se mi ni treba pretvarjati, da sem nekaj, kar nisem, le zato, da bi ugajala. Prvič sem bila v odnosu do moških lahko sproščena, saj mi je bilo jasno, da se mi ni treba prilagajati, in da če nekomu nisem všeč, to ne pomeni, da je z menoj kaj narobe (kar sem prej trdno verjela).

Šele takrat sem v celoti razumela, kaj je mišljeno z besedami 'nenavezanost na rezultat'. Resnično mi je bilo vseeno, ali bom še kdaj v partnerski zvezi ali ne. Svoje življenje sem v tem pogledu predala Univerzumu. In ta mi je dragoceno namenil prav to, kar sem si tako dolgo želela – ljubeč partnerski odnos.

Deli svoje mnenje! 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...