Angelica Horvatic, Trauma Recovery practitioner

Pravi razlog, zakaj naši odnosi ne delujejo

29. april 2019    744 ogledov

 V svetu, kjer lahko imamo različne izkušnje iste situacije, živimo različne zaznavne resničnosti. Če ne moremo opaziti, priznati, videti, čutiti, slišati, razumeti in sprejeti resničnosti drug drugega, tako da jih vidimo kot resnične, med nami ni povezave.

Predstavljajmo si majhnega dečka, čigar mama je gospodinja, oče pa odvetnik. Njegova starša sta pred razvezo, začenjata ločeni življenji in deček potuje od enega do drugega. Zaradi razveze se je mati morala zaposliti, dečka pa poslati v vrtec. Deček zdaj videva očeta le ob koncih tedna.

Deček je v svoji resničnosti izgubil starše in občutek doma. Oče je zdaj zanj nedostopen, mati prav tako. Nima stabilnosti. Dneve je prisiljen preživljati s tujci. Izgubil je življenje, ki ga je ljubil. Zdaj v strahu trpi. Toda pomoči ni. Ni pomoči, ker sta v resničnosti staršev oba še vedno ob njem. Oba sta mu na voljo. Ločila sta se, kar je boleče, vendar je tako najbolje za vse, saj sta bila v zakonu nesrečna oba. V njuni resničnosti je med sinom in njima vse v redu. Skrbita zanj. Ker je to njuna resničnost, starša domnevata, da je nekaj narobe z dečkom, ko krvavi iz nosu (čustveni, ne fizični, razlog krvavitve iz nosu je potreba po tem, da bi videli bolečino, ki ni priznana) ali ko se njegovo obnašanje spremeni. Ne zmoreta videti pravega vzroka njegovih reakcij, saj se to, kar se z njim v resnici dogaja, ne ujema z njunim zaznavanjem resničnosti. Pravzaprav ne vidita njegove resničnosti, le svojo. In v njuni resničnosti dečkova resničnost ne more biti pravilna.

Med otrokom in njegovimi starši se ustvari velika čustvena vrzel. Pravzaprav odnos med starši in otrokom popolnoma preneha, ker zdaj živijo v različnih resničnostih. V svetu, kjer lahko imamo različne izkušnje iste situacije, živimo različne zaznavne resničnosti. Če ne moremo opaziti, priznati, videti, čutiti, slišati, razumeti in sprejeti resničnosti drug drugega, tako da jih vidimo kot resnične, med nami ni povezave. Odnos je torej le iluzija povezave, obljuba odnosa ali potencial, možnost za odnos.

Da bi odpravili vrzel med dečkom in staršema, morata starša resničnost gledati z dečkovega vidika in videti dejstvo, da je izgubil svoj dom, dostop do staršev, stabilnost in da zdaj zelo trpi, ker je to, kar je izgubil, RESNIČNO.

Zgolj zato, ker je res, da ga še vedno ljubita, da ga nista zapustila in da je razveza najboljša rešitev, ni fantova resničnost nič manj resnična.

Če tega ne moreta sprejeti, starša ne moreta pomagati dečku, da bi se bolje počutil, in ne moreta zapolniti ali zmanjšati čustvene vrzeli med njima in otrokom. Vse, kar bosta rekla ali naredila, bo njegovo zanikanje, kar ga bo obsodilo na to, da ostane v stiski in strahu brez kakršnekoli rešitve.

Celoten odnos je čisto poneumljanje (gaslighting). Nesposobnost staršev, da bi videli, slišali, občutili in razumeli resničnost svojega sina, ju je pripeljala do tega, da ga prepričujeta, da vse, kar vidi ali sliši, zaznava neustrezno, in da karkoli čuti, ne bi smel čutiti – njegova resničnost ni prava.

Predstavljajte si, da ste si zlomili desno nogo. Leva noga je v redu in njena resničnost je, da je vse v redu. Resničnost desne noge je agonija. Če leva noga ne prizna, ne sprejme, da je resničnost desne noge agonija, bo morda poskusila še naprej teči na tekmovanju, ker si to želi. Če pa prizna agonijo zlomljene desne noge, mora leva noga najprej nekaj spremeniti. Leva noga ne more teči, če pred tem česa ne spremeni. In če ne spremeni, mora živeti z resničnostjo, da zlorablja desno nogo. Z izogibanjem videnju in spremembi se leva noga preprosto odloči, da ne bo videla resničnosti zlomljene desne noge, ki je v agoniji.

Epidemija v naših odnosih: nezanimanje za resničnost drugih

Nezanimanje za resničnost drugih, nepripravljenost, da bi jo razumeli ali se ji prilagodili, je prava epidemija v naših odnosih. Ker naša lastna resničnost nikoli ni bila zaznana, slišana, občutena, razumljena in se ji nihče ni prilagodil, zdaj bodisi živimo v popolni agoniji bodisi se prav tako ločujemo od resničnosti drugih in postajamo problem.

S tem se spopadamo tako, da naša resničnost pogosto tako okameni, da resničnosti drugih sploh ne opažamo več. Ugotavljamo, da njihove resničnosti niso resnične. Naši odnosi postajajo boji med dvema resničnostma.

In če smo kot otrok odraščali v takšni razcepljeni resničnosti, v kateri odnosi pravzaprav niso obstajali, zdaj kot odrasli postajamo magneti za odnose z isto razcepljenostjo med nami in partnerjem – kjer spet ni pravega odnosa.

Z uporabo prejšnje analogije, če starša pri razvezi skušata prisiliti dečka, da sprejme njuno resničnost kot svojo lastno, to ni le zanikanje njegove resničnosti, temveč je tudi zanikanje njegove nezmožnosti, da bi to storil, zaradi trpljenja, ki ga preživlja in ki ga starša prav tako zanikata. In to nikakor ne more pripeljati do rešitve.

Če pogledamo na to od zunaj, opazimo, da imata starša s svoje perspektive prav. Prav tako ima deček prav s svoje perspektive. Pravzaprav nobena perspektiva ne zanika druge. Le različne vloge prevzemajo, saj izhajajo iz različnih izkušenj.

Vendar pa nam je tudi jasno, je odnos med njimi obsojen na neuspeh, če starša ne sprejmeta dečkove resničnosti.

Nenaklonjenost sprejemanju in prilagajanju resničnosti drugih pa tudi nepripravljenost na neposredno odprto komunikacijo o njihovih resničnostih je največja oblika LOČEVANJA v odnosih.

Tako smo prišli smo do svetega grala tega koncepta: odnos je toliko dober in močan, kolikor je dobra in močna zaznavna resničnost osebe, ki v zvezi najbolj trpi.

To je resničnost, ki je bistvena. Negativna zaznavna resničnost vodi v resnično ločitev znotraj odnosa. Pozitivna zaznavna resničnost ni problem, ne išče sprememb in rešitev. S tem ko ne sprejemate resničnosti odnosa, kakršno drugi zaznava, ga obsojate in s tem sebe – na ločevanje. Izberete vrzel.

Priznati moramo resničnost osebe, ki najbolj trpi, in jo neposredno obravnavati, kot da je resnična – ker takšna tudi je. Zahteva našo pozornost, skrb in spremembe. Odločiti se moramo za spremembe in jih izpeljati tako, da drugi osebi pomagamo iz bolečin. Če na to nismo pripravljeni, jih obsodimo, da trpijo, in to sami. Izberemo odnos, ki poteka na različnih bregovih. Izberemo fizični odnos brez čustvene povezave. Izberemo življenje v različnih vzporednih realnostih pod isto streho. Takšen odnos je obsojen na propad.

Da bi lahko sprejeli resničnost druge osebe, moramo najprej biti pripravljeni soočiti se z lastnim sramom. Pripravljeni moramo biti na spremembe, prav tako pa moramo izstopiti iz zanikanja. Kar pomeni, da ne moremo živeti v naši rožnati resničnosti, če ta izključuje vse druge.

Oglejmo si primer odraslih oseb:

Mož se odloči ustanoviti zasebno podjetje. Odloči se, da ni zadovoljen s tem, da podpira svojo ženo, ker ga to ne izpolnjuje. Čuti, da mora v svet in ustvariti nekaj novega. Takoj ko to naredi in se osredotoči na svoje nove projekte, se njegova žena počuti zapuščeno. Čuti, da mož ni več na razpolago. Počuti se globoko ranjena in je prisiljena poiskati čustveno podporo pri prijateljici. Mož je prepričan, da je to popoln scenarij. On dobi, kar on potrebuje, žena pa tisto, kar ona potrebuje. To je njegova pozitivna resničnost.

Vendar ta resničnost ni njena. Njena resničnost je, da jo je mož zapustil in da jo namesto njega zdaj podpira nekdo drug. Njena resničnost je, da je takšen zakon boleč. Ko vidi njegovo srečo in spozna vzrok njegove sreče, se zdaj prilagaja njegovi resničnosti.

Toda to ne ublaži njene bolečine. To pomeni, da je ona v tretji resničnosti, ki zajema resničnost obeh oseb, ne da bi ena resničnost zanikala resničnost druge osebe.

Vendar pa on ni v tej tretji resničnosti. Ni se prilagodil njeni resničnosti. Sam je v svoji lastni resničnosti in njo je pustil samo v njeni resničnosti. In tega niti ne zazna, zato ne stori ničesar, da bi kaj spremenil.

Ona njegovo resničnost vidi kot resnično, vendar on tako ne vidi njene resničnosti. Ona ga ne more prisiliti, da bi videl njeno resničnost kot pravilno, in čuti, da je obtičala.

Če on ne vidi njene resničnosti kot resnične (kar od njega zahteva, da se najprej sooči s svojim sramom zaradi povzročanja njenega trpljenja, nato pa, da nekaj spremeni), če ne bo našel načina, kako zaceliti njene ranjene občutke, se bo odnos sčasoma prekinil.

Da bi se v odnosih prilagodili drugim, moramo biti dovolj pogumni

Čustva in dojemanja drugih moramo videti kot resnične. Ker le tako lahko pričakujemo spremembe na bolje v odnosih.

Biti moramo dovolj HRABRI, da nekoga vidimo, slišimo, občutimo in razumemo toliko, da lahko razumemo njihovo resničnost, ne glede na to, kako boleča je.

Bližina nam mora biti bolj pomembna od ohranjanja osebnega udobja. Če ni tako, smo obsojeni, da preprosto uživamo v svojem udobju, dokler se neizogibno naš odnos ne konča. In potem ponovno ponavljamo isti krog spet in spet. Pripravljeni moramo biti na to, da vidimo vrzeli med nami.

Pripravljeni moramo biti na to, da resničnosti drug drugega vidimo kot RESNIČNE in si medsebojno pomagamo.

V nasprotnem primeru smo mi tista leva noga, ki zlomljeni nogi pravi, da je 'drama queen', da je preobčutljiva ali da je vse v redu in da ona preprosto nič ne razume. V nasprotnem primeru smo obsojeni na trpljenje ali na to, da z obsojanjem svojega partnerja prisilimo, da trpi popolnoma sam, v odnosu z nami. Obsodimo ga na to, da se z nami ne počuti varno, ker ga ne vidimo, ne čutimo in ne razumemo, ne vidimo njegove resničnosti, s svojimi besedami in dejanji mu nenehno prizadevamo bolečine.

Bili smo prisiljeni navaditi se na odnose, ki sploh niso bili odnosi ...

Z zgodbo majhnega dečka smo začeli zato, ker kot odrasli v odnosih le ponavljamo tisto, kar smo doživeli, ko smo bili majhni. Zelo redko se zgodi, da imamo starše, ki lahko razumejo, da ima njihov otrok drugačno izkušnjo resničnosti od njihove. Prav tako je redko, da imamo starše, ki so sploh pripravljeni videti otrokovo resničnost, še redkeje pa, da jo vidijo kot pravilno. Zato smo bili v številnih bolečih situacijah, ki smo jih preprosto morali trpeti, ker ni bilo druge rešitve. Bili smo prisiljeni navaditi se na razdaljo in vrzel med nami.

Bili smo prisiljeni navaditi se na odnose, ki sploh niso bili odnosi. In prav zato so naši odnosi največji vir trpljenja v našem človeškem življenju. To je pravi razlog, zakaj večina naših odnosov danes ne deluje.

 

Delavnica Z Notranjim Otrokom – Poišči Radost V Sebi – delavnica z Angelico Horvatić!

11. - 12. maja, Ljubljana

Delavnica notranjega otroka je namenjena vsem, ki si želijo sprejeti, objeti in spustiti čustva, kot so jeza, žalost, samokritika, praznina in obsojanje. Opustili bomo zanikanje in sovraštvo do samega sebe ter se povezali s svojim notranjim otrokom. Svoje življenje boste lahko zaživeli v sedanjem trenutku in izboljšali odnose z ljubljenimi osebami.

Povezovanje z notranjim otrokom je idealen način za celjenje ran iz otroštva, saj smo kot odrasli najpogosteje zelo grobi sami s seboj, se samo-obsojamo, kritiziramo, sovražimo in si s tem prav nič ne pomagamo, da bi napredovali v smeri boljšega počutja. Ko skrbimo za »otroka v sebi«, končno začenjamo ceniti in skrbeti za lastne potrebe, ki jih imamo kot odrasla oseba in postajamo »veliki«. Kajti ne gre za nekaj, kar nam je storjeno, temveč je nekaj nad čim mi, kot odrasle osebe imamo nadzor.

Vir: https://tealswan.com/resources/articles/the-real-reason-relationships-dont-work-r280/
Deli svoje mnenje! 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...