Bojana Ivanović

Večina jih umre pri 25., pokopljejo pa jih pri 75.

25. december 2018    1767 ogledov

Ste že slišali stavek »Večina jih umre pri 25., pokopljejo pa jih pri 75.«?

Se najdete v njem? Jaz sem se.

Kot majhna sem sanjarila, kaj vse bom počela, ko bom velika. Verjela sem, da mi bo to vse res uspelo doseči. Želela sem imeti zabavno, lepo življenje, če že moje otroštvo ni bilo.

Čeprav sem nekje v srcu vedno vedela, kaj si želim in kakšno bi moje življenje moralo biti, pa sem dovolila, da so me skozi leta besede in prepričanja drugih umaknili od mojih želja.

Začelo se je pri mojih domačih, kjer so mi venomer trobili, naj se spustim na zemljo in začnem razmišljati normalno. Da moje želje niso mogoče in da mi ne bo nikoli uspelo. Da naj se prilagodim in potrpim, ker verjetno je smisel življenja res to, da moraš vedno za nekaj potrpeti?? (NE!!!)   

Nadaljevalo se je v šoli, na faksu, pa tudi mediji imajo velik del vpliva na naše razmišljanje, naj si mi to priznamo ali ne.

Učijo nas, da smo pridni, mirni, poslušni, da moramo biti zadovoljni z malim in biti tiho. Družba nas uči stereotipov, v katere nas želi stlačiti, da ustrezamo nekim butastim pravilom, ki si jih je izmislil – KDO SPLOH? In od kod komu sploh pravica, da nam narekuje, kako bomo živeli?

Če si želiš več od življenja, si že čuden ali pohlepen.

In če sem bila pri 18., ko sem komaj zakorakala v svet, polna upanja in optimizma, kako bom jaz vse dosegla in uspela, se mi je nekje pri 25. vse zrušilo.

Bilo je sicer nekaj manjših dosežkov, a precej več je bilo porazov in vse skupaj me je tako potrlo, da sem se odločila, da pozabim na vse tisto, kar sem si želela.

Vdala sem se pritiskom domačih in okolice.

Mislila sem si, da morda pa res nima smisla. Morda se je pač treba prilagoditi in živeti tako, kot 'narekujejo' pravila.

Po tej moji vdaji je zame sledilo še večje sranje.

Čeprav sem se sama nekako vdala, se moje srce ni vdalo. Še zmeraj je vedelo, kaj hoče in kako želi živeti življenje.

In ker mu nisem sledila, me je kaznovalo tako, da sem se nenehno slabo počutila. Naokoli sem se vlekla kot povožena mačka, brez kančka energije in veselja do česarkoli.

Vedela sem, kaj si želim, ampak sem se prepričala, da si tega ne zaslužim in da mi ni usojeno tako živeti.

TOTALEN BULŠIT, ki ga je ustvarjal moj um, na podlagi prepričanj, ki so mi jih vsadili že kot deklici.

Tako sem dneve preživljala totalno dolgočasno, brez smisla in pomena, brez upanja na boljši jutri.

(Kot večina ljudi, vdanih v usodo, da ni nič mogoče spremeniti).

Ste se kdaj počutili tako?

Brez pomena, a nekje globoko v vas je še tlela tista iskrica?

Otroške želje? Vaše sanje, kaj boste počeli, ko boste 'veliki'?

Vaš pravi jaz, ki je želel na plano, vas je opozarjal nase.

Vam ga je uspelo opaziti in slišati? Ali ste ga zanikali? In popolnoma pozabili nase in na svoje želje? Na svoje potrebe?

Vam je uspelo prisluhniti srcu ali ste ga utišali in potisnili na stranski tir?

Moj pravi jaz se je za nekaj časa potuhnil. Mi dal mir in ostala je samo praznina.

Skoraj sem izgubila samo sebe. Skoraj sem postala le še bleda senca sama sebe in skoraj bi me pogoltnilo brezno, ki je pogoltnilo že na milijone ljudi po svetu.

To so ljudje, ki so se vdali v usodo, pozabili, kdo so, in ljudje, ki so pozabili na svoje sanje.

Morda so nekoč radi peli, pisali, risali, tekli, pekli …, pa so zaradi butastih pravil, ki jih narekuje družba, pozabili svoje sanje in se prilagodili okolici, da bi bili 'normalni'.

Veste, zelo rada opazujem ljudi. Opazujem njihove obraze in oči, ki govorijo več kot tisoč besed.

Na obrazu lahko vse vidiš. 

Vidi se, ali je človek srečen in zadovoljen s svojim življenjem.

Žalostno dejstvo je, da redkokdaj vidim srečnega človeka.

Več vidim žalostnih obrazov, vdanih v usodo, in naveličane, potrte obraze, ki so se sprijaznili s svojim življenjem.

In še bolj žalostno je, da vidim vedno več mladih žalostnih obrazov, vdanih v usodo.

Pa je to res smisel življenja, da naokoli hodimo potrti in vdani v usodo?

Jezni na ves svet, nase, na ljudi, ki se nam zdijo srečni in uspešni, na boga, na usodo, starše, ker naše življenje ni tisto, kar smo mislili, da bo?

Mar ne bi življenje moralo pomeniti nekaj čudovitega?

Svobodnega? Zabavnega?

Da se imamo česa spominjati na stara leta in da lahko na drugi svet odidemo z mirno vestjo, da smo imeli točno takšno življenje, kot smo si želeli.

Po raziskavah 95 odstotokov umirajočih najbolj obžaluje, da niso počeli tistega, kar so si želeli in jih je veselilo.

Morda sem sama imela srečo, da je bil moj notranji jaz tako močan, močnejši od mene, da me je prisilil, da sem se soočila s svojim sranjem in sprejela odločitev, da bom živela tako, kot si želim.

Moja sranja je prenašal skoraj 30 let in končno mu je uspelo prevzeti nadzor.

Postal je močnejši od mene in me prisilil, da se sprejmem tako, kot sem.

Še prej pa me je potisnil tako globoko v drek, kjer je bilo samo še vprašanje, ali bom totalno propadla in se uničila, ali pa se bom končno streznila in življenje vzela v svoje roke.

Dojela sem, da če si želim mirno življenje, v harmoniji, mi ne preostane drugega, kot da končno začnem poslušati le svoje srce in nikogar drugega.

In veste kaj?

Občutek je fenomenalen in počutim se tako svobodno kot že dolgo ne.

V duši čutim mir in čutim, da sem na pravi poti, pa kamorkoli me bo že vodila.

In tega občutka miru in da je tako prav, ne bi želela več zamenjati za nič na tem svetu.

PRIZNAM, so dnevi, ko se počutim popolnoma izgubljeno in se sprašujem, če sem se prav odločila.

Ne vem, kaj naj sama s seboj …

Me skrbi, ali mi bo uspelo in ali bom zmogla …

Se počutim osamljeno in čudno, da nikamor ne spadam ... izolirano od drugih …

Ampak že misel na to, da bi morala živeti in biti nekaj, kar nisem, da bi se spet tako slabo počutila, kot sem se, ko sem zanikala samo sebe, me hitro strezni in postavi na realna tla, da v življenju ni druge poti, kot da si popolnoma svoj in to, kar si – če želiš seveda srečno in skladno življenje.

ZATO sem v svoji knjigi kot PRVO NAJBOLJ POMEMBNO in KLJUČNO PRAVILO USPEHA postavila prav to, da počnemo, kar si želimo in kar nas osrečuje.

Ni pomembno, kaj to je; karkoli je, potrudite se, da to čim bolj vključite v svoje življenje.

Obudite svoje otroške strasti in videli boste, kako boste imeli več energije in kako se boste bolje počutili.

Imeli boste več volje in motivacije, da si izboljšate življenje in spremenite tisto, kar vas ovira in onesrečuje.

Sem tudi strastna zagovornica tega, da bi morali opravljati tak poklic ali posel, ki vas veseli, saj je delo nekaj, kar nas spremlja skoraj vse življenje.

Res si želim, da bi se vsak človek zavedal, da ima pravico živeti točno tako, kot mu paše, in da nam nihče nima pravice soliti pameti – ah, potem bi bil po moje svet veliko lepši, če bi si vsak upal biti to, kar je, saj ne bi bilo toliko prostora za ljubosumje, zavist, obrekovanje in zlobne jezike …

Predvsem pa bi se vsak moral zavedati, kako zelo hitro mineva čas in kako malo časa pravzaprav imamo na tej Zemlji.

Ta čas bi morali čim bolje izkoristiti. Ker nekoč, ko ali takoj ko …, BO PREPOZNO. Upajte si poskusiti in zaživite, kot si želite!

Kaj pa ti praviš? 2
  Podaj svoj komentar in prejmi na svoj račun 3 žarke (za tvoj 1. komentar)!
  komentiral 4 teden nazaj
Hvala, res je tako, samo ni lahko, včasih sploh sploh ne vemo kaj bi v bistvu radi.
Vesna
  komentiral 1 mesec nazaj
Hvala, lepo povedano.
Vesna
Nalagam...