Zdravilni jok

Včeraj sem imela dan joka. Zdravilnega joka. Večkratnega. Tistega, ki pride povsem nepričakovano in v valovih odnaša čustvene naplavine, opere dušo, odpira srce.

Začelo se je ob čiščenju kuhinjskih omaric. Gnalo me je, da se jih lotim generalno, zato sem pripravila čistila in krpe ter šla v akcijo. Že pri drugi omarici sem začela čutiti, kako se v meni nekaj nabira, kako se dviga nekaj, česar niti nisem znala identificirati. Čistila sem naprej, moja notranja kepa pa je postajala čedalje večja. Približno na polovici čiščenja sem si privoščila premor. Skuhala sem si kavo in se zleknila na kavč. Potem pa me je nekaj presekalo. Stisnilo mi je srce in ga hkrati odprlo. Znotraj mene je nekaj počilo in začela sem jokati. Iz dna duše, ne da bi sploh vedela, zakaj. Čutila sem močno bolečino, ob njej pa zamere, strah, žalost, zagrenjenost … Cela paleta čustev je lila iz mene skozi moje krokodilje solze.

Pojma nisem imela, kaj vse hodi ven, vedela sem samo, da so to čustvene usedline nekega drugega časa in prostora, ki so očitno ostale zapisane v mojem celičnem spominu in so me zdaj začele ovirati, da se premaknem naprej. Zato sem samo pustila, da se čisti. Brez kakršnegakoli analiziranja, brez težnje po razumevanju in brez želje, da prekinem proces. Odprla sem se svoji ranljivosti in si dovolila, da v njej ostanem, dokler bo potrebno. Ne glede na vse sem naprej pomivala svoje omarice in pred koncem čistilne akcije je bila prečiščena tudi bolečina. Srce je bilo odprto še bolj kot prej, še vedno nežno in krhko, a v njem se je že sidrala ljubezen, ki slej ko prej vedno pride po takšnem solznem očiščenju.

»Pustila sem, da se čisti. Brez analiziranja, brez težnje po razumevanju in brez želje, da prekinem proces. Odprla sem se svoji ranljivosti in si dovolila, da v njej ostanem, dokler bo potrebno.«

Joka pa za ta dan še ni bilo konec. Naslednje hlipanje se je zgodilo, ko sem v reviji brala zgodbo devetošolcev iz Lucije, ki so se samoiniciativno dogovorili, da bodo na zadnjem šolskem tekaškem tekmovanju najboljši med njimi tokrat tekli za najšibkejšimi, jih spodbujali in jim dali priložnost, da tudi oni vsaj enkrat okusijo zmago. Spet mi je odprlo srce in spet sem se cmerila. Tokrat cela ganjena od empatije teh najstniških fantov, ki sta jim bila bolj pomembna sodelovanje in podpora sošolcem kot njihova lastna medalja. Pri petnajstih letih! Pomislila sem, koliko nas odraslih bi zmoglo kaj takšnega.

Zadnji naval joka je sprožil večerni film Iz tvojega življenja (My Sister’s Keeper). Skozi zgodbo štirinajstletne Kate, ki se je neuspešno borila z levkemijo, sem čutila tako močno sočutje do njenega soočanja s smrtjo in do doživljanja njene bolezni pri preostalih članih družine, da so mi solze kar drle po licih. Ne enkrat! Porabila sem cel paket robcev in šla spat s popolnoma zabuhlimi očmi.

Moje včerajšnje jokanje ni bilo jokanje iz bolečine, čeprav sem vmes občutila tudi to. Bil je jok prečiščenja. Že nekaj časa čutim, da me moj višji jaz nekam prestavlja, in če bo šel premik v smeri, ki jo slutim onkraj tančic vidnega, vem, da moje življenje ne bo več isto, da jaz ne bom več ista. Včerajšnji jok je bil priprava na ta premik. Odnesel je tisto, zaradi česar se temu, kar slutim, da me čaka, nisem mogla v polnosti predati. Hkrati pa mi je dovolil občutiti slovo od moje trenutne cone udobja in žalovanje za tistim, kar počasi umira znotraj mene, da bom lahko prestopila na novo raven bivanja.

Takšno jokanje, kot je bilo moje včerajšnje, se pogosto dogaja pred nezavednim vstopom v neznano. Ne samo enkrat, ne samo en dan, v valovih lahko traja tudi daljše obdobje, odvisno od tega, kako veliko in močno spremembo delamo. Zato ob prestopanju na nove ravni zavedanja ob takšnih jokavih dnevih ne mislite, da ste (spet) padli nekaj korakov nazaj, in ne iščite načina, da se mu izognete. Vzemite ga kot izkušeno babico, ki vas spremlja skozi porodni kanal vašega prerojevanja.

P. S.: Naj priznam še nekaj. Včeraj sem s solzami tudi zaspala. Ko sem tik pred spanjem ob sebi začutila močno ljubečo podporo najvišje prisotnosti, ki mi je dala vedeti, da nisem sama, sem se zjokala še zadnjič. To je bil jok iz globoke hvaležnosti in zato meni najljubši.