Morda so ti govorili, da pretiravaš, da si preveč občutljiv/-a, da si preveč … In tako si začel/-a dvomiti vase. Globoko v sebi si utihnil/-a. Pozabila si kako močen/-a si lahko. A danes se tvoja bit lahko vrne. Z nežno skrbjo zase. Daj si kar rabiš, da lahko zaceliš svoje srce. Počasi, nežno. Korak za korakom. Tvoja resnica je pomembna.
Nisi preveč. Nihče ni. Si ravno dovolj. V sebi nosiš ranjenega otroka, ki je v nekem trenutku ostal sam. Prestrašen, prezrt. V globoki bolečini. A v večnem upanju, da ga rešiš. Kliče te, ga slišiš? Ga čutiš?
Danes si odrasel/-a. V sebi poleg notranjega otroka nosiš tudi notranjega starša. In ravno ta mogočna prisotnost notranjega starša v ima edina resnično moč, da pozdravi to ranjeno bitjece v tebi. Da mu prisluhneš, ga začutiš in mu tako zaceliš čustvene rane. Da z ljubeznijo notranjega starša objameš vse dele sebe. In takrat se zgodi čudež.
inspiracije