Ana Plešec

Ni napačnih poti

piše: Ana Plešec
9. november 2018    37 ogledov

Zadnje tedne se mi ne zdi, da bi bila kakor koli koristna in produktivna. Jutro sem preživela ob knjigi in čaju, ter seveda zopet čisto predolgo priklopljena na internet. To je dejansko obsedenost. Komu to pripada? Kontroli? Verjetno. Križam. Tamas – nedelovanje, tema, lenobnost, je še kako pomembna, a le, ko je usmerjena v nek globlji smisel in ne izgubi časa z nepotrebnimi slikami in sporočili virtualnega sveta. Bruh. Glava polna idej, a vendar brez pravega zagona, da bi se vsega začela lotevati. Včasih se mi zdi, da sem bolj produktivna, ko so moji dnevi malce bolj zapolnjeni, kot pa ob dnevih, kjer sploh nimam nekih večjih obveznosti. Ko sem posrkala še zadnje kapljice čaja, sem si rekla, da je čas za en dolg sprehod po gozdu. Čas za streznitev. Zagrabila pohodne palice (”zakrivljeno palico v roki, za trakom pa šopek cvetic, ko kralj po planini visokipohajam za tropom ovčic. Saj tukaj na sončni višavi le sam sem, le sam gospodar, živejem po pameti zdravi, za muhe mi ljudske ni mar”…oh, ja dragi Simon Gregorčič), nadela sončna očala in sem šla. Gozd me vedno znova nahrani in mi da navdihe. Ko sem se danes napolnjena z monologi sprehajala, me je na enkrat prebudil glas: ”skreni s poti”. Kaj? Meni se zdi, da sem že davno tega skrenila? Pa nisi. Kje hodiš danes ponovno? Po poti, kot že nič kolikokrat do sedaj. Uhojeni poti. Kaj novega, razburljivega? Pojdi, sledi, skrajno levo. Pa sem šla in z vsakim korakom so prišli spomini in globlji uvidi.

Kot otrok, sem ves čas ubirala poti po gozdu, kjer ni bilo nikogar, plazila sem se in raziskovala. Popikana, umazana, zbitih kolen…nič me ni ustavilo. Novo in neraziskano, globlje v gozd sem šla, bolj mi je bilo zanimivo. Enkrat sem si našla primerno lokacijo, za hišico na drevesu o kateri sem sanjala, glede na to, da graditi ravno nisem znala, skrivnostne lokacije, pa nisem razkrila nikomur, sem se odločila, da bo tudi na tleh ob drevesih čisto dobro prebivališče-skrivališče.  Tja sem si nosila različne stvari in si jih shranjevala za naslednje dni. Enkrat me je v okolici mojega skrivališča pičilo nekaj čudnega, spomnim se belega trikotnika v ogromnem rdečem krogu, ki ga je pik pustil na meni, a temu nisem posvečala prevelike pozornosti, kaj šele strahu, po še globljem raziskovanju. Mogoče sem prejela iniciacijo in tako bila sprejeta v pravljičnost gozda ter vseh njegovih globin.   Kdo bi vedel? 

Kdaj se je to končalo? Kdaj smo se odločili, da bomo stopali po poteh, ki so jih za nas pripravili, uhodili in zravnali, da nam bo ugodneje, da bo varno? Ste že zasledili oznako – varna pot? Haha, pa je res? In, zakaj bi si en za drugim želeli stopati po njej? So naše želje, potrebe, preteklost in sedanjost enake? Smo enaki mi? Niti eden izmed nas, kajne? Pot pa naj bi bila takšna kot je, zgrajena, postavljena s ”pravimi” temelji, prava za vse?

Čar neuhojenih poti je njihova samota, skrivnostnost in razburljivost. Kot, da bi stopala po novi zemlji. In dejansko je – nova, vsak dan, znova. Šelestenje lista pod nogami, ples vetra, vonj – neopisljivega, vid – brezmejnega, čut – nezemeljskega. Prepreke. Premagujem jih. Skačem. Odmikam veje. Padem. Se poberem. Grem naprej. Zaplet las v grmičevje. Pogreznitev v zemljo-globino. Srečanje ”zveri” (kot jih opisuje predmet naravoslovja), pa so na koncu te same bolj prestrašene kot mi sami, kako naj ne bi bile, ko zagledajo to robotiko mehanske družbe. Drevesa. Kar izdihujem. Dihajo. Kar dihajo. Vdihnem jaz. Sinhronost. Vstajenje.

Ne, ni jih. Ni napačnih poti. Katero koli bomo ubrali, bomo lahko prejeli, če bomo le dovolj odprti in zavedni, da je na vsaki poti globlje sporočilo, po katerega smo v resnici namenjeni.

Uhojena pot, polna ljudi, že videnega, ravna, varna, asfaltirana, posuta s peskom, pravilno oblikovana, označena s smerokazi, s končnim ciljem, oblikovana v krog. Vse kar lovite je v resnici svoj rep. Eno in isto. Začetek in enak konec na istem mestu. Razburljivo, kajne?

Ali…neznana, včasih težka, nikoli ravna, enkrat nas pelje do vrha, drugič do brezna, nas ljubi, nas greje, hladi in zmrazi ob globljih spoznanjih, padamo, se spotikamo, lezemo, se držimo, spoznavamo in nikoli ne vdamo, ker je lepota čutenja neznanega, ker je lepota čutenja sebstva ekstaza, ki traja in traja. Ker v resnici prav nikoli ne vemo zares kam gremo in kaj nas na tej poti čaka.

Kaj izbiraš in kdo si danes? In…ko se že ujamemo v miselnih vrtincih, da nismo za ta svet, se je mogoče včasih samo potrebno ozreti naokoli. Kje drugje pa smo lahko, kot ta trenutek, tukaj in sedaj? Če smo ga že poimenovali zemlja, naj bo zemlja. Čisto nepomembno za nas. Imenujemo ga lahko kakor koli nas je volja. A, če smo tukaj. Bodimo tukaj z vsem svojim vedenjem in uresničenim potencialom. Če smo tukaj, smo tukaj z namenom. Od kje in do kdo segajo naši energijski ovoji, pa bomo vedeli takrat, ko bo za nas in svet to pomembno. Iskati opravičila, žrtve in razloge je izguba časa. Izguba časa in prostora te realnosti, v katero nam ni potrebno zapasti.

Kakšno pot ubiraš ti? Jaz sem danes prejela odgovore in vem, da je čas za spremembe, čas, da cono udobja še bolj izzovem in postavim na grmado. Naj gori. Kar koli bo že gorelo, v resnici nikoli ni bilo moje. Zaključki in prepričanja pa naj ostanejo pri kreatorju, grem pogledat kaj je še mogoče v moji realnosti. In dejstvo je, da te vzgibe ne bom več tlačila, ampak jim dala možnost, da zasijejo vsaj v poskusu. Poizkusu? Hokus-pokus.   Če ne probaš, ne moreš nikoli vedeti, kajne? 

 

Pojdi svojo pot!

 

Zakrivljeno palico v roki,
za trakom pa šopek cvetic,
ko kralj po planini visoki
pohajam za tropom ovčic.

Saj tukaj na sončni višavi
le sam sem, le sam gospodar,
živejem po pameti zdravi,
za muhe mi ljudske ni mar.

Nikomur tu nisem na poti,
na poti ni meni nikdo;
kdo čisto veselje mi moti,
kdo moti življenje mirno?

Nikdar ne zmrači se mi čelo,
nikdar ne stemne se oči,
in pojem in ukam veselo,
da z gore v goro se glasi.

Naj drugi okoli po sveti
si iščejo slave, blaga,
jaz hočem na gori živeti,
tu sreča, tu mir je doma.

Za čredico krotko popeval
bom pesemce svoje sladke,
dolincem glasno razodeval,
kar polni mi srečno srce.

Ne, palice svoje ovčarske
za žezlo kraljevo ne dam,
in rajši ko krone cesarske
cvetice na glavi imam!

Simon Gregorčič

Rada te imam,

Ana <3

Kaj pa ti praviš? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...