Anamarija Song

Lahko izbereš, da živiš!

17. januar 2020    57 ogledov

 

Danes bom zapis namenila predvsem tistim, ki ste še v objemu bolečine ter v objemu žalosti in iz tega začaranega kroga ne morete ven ter res ostajate ujetniki le te mreže, ki je vedno bolj res lepljiva in se je ne morete otresti.

Spet se bom malo razgalila ter se pred vas tako čisto gola v dno Duše postavila.

Vem, kako boli ter vem, kako je težko, ko tako le nekako nimaš več tistega nekega upanja, da bo bolje in res nimaš nekega upanja, da se bo tako nekaj končno spremenilo.
Vem, da je težko, ko si na nekem robu obupa.
Zelo je težko.
Vem, da je naporno, ko se ti zlomi zadnja tako v vsem bilka rešitve , ki si jo imel kot zadnjo tako le lastno možnost, da pride odrešitve in vem le kako hudo je to videti, ko se ti izmikajo tla tako pod nogami in ne veš sploh, kje stojiš ter kje si.

Res je hudo, ampak, a veste, kaj je še huje?
Ali veste, kaj je še večje kruto dejanje do sebe?

To, da si zaradi udarcev drugih se nadalje slepo jemljete možnost življenja, ki si ga v resnici res zaslužite.
To, da dajete še nadalje moč v roke tistim, ki so vas prizadeli in ranili, ker zaradi tega vi ne živite sploh svojega življenja, ki vam je bilo dano, da v njem uživate in ne životarite kot senca sebe.
To, da jim še nadalje dovoljujete, da vam tako le na ne posredni način se vedno vodijo vaše tako življenje.

Vam povem čisto iskreno, ponižno ter hvaležno sama sebi, da sem sama res to le pravočasno spoznala ter se dvignila nad bolečino ter se res dvignila tudi nad žalostjo in vse to premagala.

Sama sem dolgo bila ujetnik mojih bolečin in le žalosti, ki se je leta ovijala okoli mene.

Doživljala sem bolečino na vseh področjih.
Doživljala sem žalost na večjih situacijah.
Tudi sama sem si prizadejala bolečino ter tako žalost, ker sem izbrala raje vlogo žrtve kot pa le vlogo zmagovalke.

Dolgo časa sem jokala, se smilila sama sebi ter zelo dolgo sem vedno iskala vzroke in razloge, da sem bila lahko žalostna in žrtev lastnih tako doživljanj.

Vedno sem našla neko noto, ki je upravičila moj tisti boleči, jokajoči ter ne uglašen zven moje le Duše in vedno sem našla izgovor, da sem tako moj pokvarjeni dan, ki je bil ovit z bolečino tako močno kot se slak ovija drevesa lahko spet ter spet opravičevala z vsemi dejanji do mene, ki le sem jih v preteklosti doživela.

Imela sem poln repertoar naloženih izgovorov v vsaki možni situaciji, da sem lahko znova in res znova opravičevala moje takratno stanje.

Če sem iskrena verjetno ne poznam osebe, ki bi imela toliko izgovorov, razlogov ter vzrokov kot sem jih imela jaz sama "napisanih" za vsak res slučaj, če mi jih morda prehitro zmanjka.

Utapljala sem se, ne samo v litrih solza, ampak tudi v toni lažnih utopij, ki sem jih imela pred le svojimi očmi v veliko lastno tolažbo.

Z vsakim izgovorom sem si naložila tono vsega lastnega bremena, ki me je upočasnilo in vedno bolj dušilo.
Z vsakim razlogom sem si naložila dodaten res kilogram balasta, ki sem ga mogla jaz tako zelo težko na svojem hrbtu nositi.
Z vsakih vzrokom sem si odprla rane, ki bi tako bile že zaceljene, če bi vendarle svoja pretekla doživljanja spustila od sebe.

Si predstavljate, koliko bremena sem si še tako sama naložila poleg tistega, kar so mi drugi?

Verjetno si ne, a, če vam rečem, da sem si z res tem naložila nase se svojo desetkratno težo ali vam to, kaj pove?

Po matematičnih izračunih bi se pod to težo le moje telo ne samo zlomilo, ampak zdrobilo, ker te teže v pravi realnosti ne bi zmogla nesti.

In tako sem se jaz počutila.
Moje telo je bilo šibko, bilo je utrujeno ter bilo je tako krhko, da sem samo čakala kdaj bo čisto v vsem padlo dol ter se predalo pod vso težo.

Nekega dne, ko sem sedela vsa obupana in res iz duše izlivala vsa podoživljanja ponovno spet moje preteklosti pa mi naredi en klik v glavi.

Zakaj si to počnem?
Ali se počutim bolje, ko si to delam ali pa sem v vsem še vedno na istem mestu?
Mi sploh pomaga, da se smilim sama sebi ali le mi to samo jemlje dragoceni čas, ko bi lahko le v njem poponoma uživala?

Vprašala sem se ali želim biti poražena ali tako zmagovalka in vprašala sem se ali si bom čisto dovolila, da utonem ali pa bom splavala ven res iz te deroče reke!?

Izbrala sem, da bom zmagovalka.
Odločila sem se, da bom splavala.

In tega dne sem tudi prvič spoznala v svojo res globini, da sem kreator svojega življenja, da res imam možnost izbire ter odločitve, kaj bom res iz sebe nardila in kaj bom zase oblikovala.

Tega dne sem naredila spremembo, ki jo danes vsak dan spremljate in berete.
Ta dan je bil začetek tiste poti, ki me je vodila le do tukaj, kjer sem danes.

In tudi vi lahko to naredite.
Tudi vi lahko greste iz tega kroga ven.
Samo izberite drugačno odločitev in obljubim le vam, da vam ne bo žal nikoli, da ste se ta to res odločili.

Deli svoje izkušnje! 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...