Barbika JCerar

Odgovornost – svoboda? Skupnost – posameznik?

16. november 2021    45 ogledov

Odgovornost do drugih, odgovornost do skupnosti. Dajmo narediti to in ono, potem pa naredimo še to in še to, v imenu skupnosti. V imenu svobode. Da bomo potem, ko bomo obkljukali vse te zahteve, lahko svobodni. Vprašam se, kakšna je ta svoboda, če je pogojena s tem in tistim? Kdo smo mi, ki mislimo, da nismo svobodni, dokler nam tega ne potrdijo oni? Kdo so oni, da si lastijo našo svobodo? V imenu katere skupnosti nam svoboda ni omogočena?

Skupnost nima ne besede ne duše. Niti nima telesa. Ima samo ime. Je zgolj beseda. Skupnost ne potrebuje svobode. Ko bodo vsi posamezniki svobodni, bo svobodna tudi skupnost. Vendar besede naredijo zelo velik vtis na nas – tako zelo vplivajo na nas, da pozabimo, da so votle. Skupnost, družba, kolektiv, religija, cerkev – vse to so samo besede. V resničnem svetu so neoprijemljive, v resničnem svetu ne ponazarjajo nič resničnega.

Skupnost je sestavljena iz posameznikov, ne obratno. Pravijo, da je posameznik samo del skupnosti; to ni res. Posameznik ni samo del skupnosti; skupnost je zgolj simbolna beseda za posameznike, ki se združujejo. Niso del nečesa, ostajajo neodvisni. Ostajajo organsko neodvisno, ne postanejo del skupnosti. 

Skupnost je zelo nevarna zamisel. V imenu skupnosti je posameznik, torej tisto, kar je resnično, od nekdaj žrtvovan. Država žrtvuje posameznike v imenu ljudstva – in "ljudstvo" je samo beseda. Črt, ki jih rišete na zemljevidih, v naravi ni. So samo vaša igra. Ampak v bojih za te črte, ki jih rišete na zemljevidih, je umrlo več milijonov ljudi – resničnih ljudi, ki so umrli za neresnične črte. 

Posameznika žrtvujemo tako ali drugače, žrtvujemo ga celo v imenu vere, politike. Vsaka beseda, ki predstavlja nekakšno kolektivnost, upravičuje žrtvovanje posameznika. Če hočemo svet svobode, moramo razumeti, da se je v imenu kolektivnosti zgodilo toliko pomorov, da je čas, da prenehamo s tem. Posameznik bi moral imeti najvišjo vrednost. Ni razloga, da bi kolektivnost sploh obstajala; posamezniki so dovolj. In če imajo ti svobodo, so psihološko in duhovno svobodni, je naravno, da je tudi skupnost kolektivno svobodna. 

Če torej res želimo preobraziti družbo, mora vsak posameznik začeti rasti sam. Za rast množica sploh ni potrebna. 

Rastemo kot otrok v maternici. Mati ne potrebuje množice, samo previdna mora biti. V vas se mora roditi nov človek. Postati morate maternica novega človeka. Nihče ne bo izvedel za to, in bolje je tako. Preprosto še naprej opravljajte svoje vsakdanje delo, živite v vsakdanjem svetu, ste preprosti in vsakdanji – ne postanete revolucionarji, nazadnjaki, pankerji ali obritoglavci. To vam ne bo v pomoč. Družba se ne boji teh ljudi; boji se samo ljudi, ki zmorejo postati tako osrediščeni, tako zavestni, da zakoni postanejo neuporabni zanje. Vedno ravnajo pravilno. So onkraj primeža interesov vplivnežev. 

Če posamezniki rastejo, se družba krči. Ker pa je toliko teh posameznikov, se seveda pojavijo nove oblike skupnosti. Nova skupnost pa predstavlja kraj, kjer ljudje ne le živijo skupaj, ampak so globoko povezani med seboj.

In ko bomo globoko povezani med seboj, ne bo nobene potrebe po odgovornosti do drugih. Odgovorni bomo do sebe in bomo naredili, kar je najboljše za nas, istočasno pa bo to, kar je najboljše za nas, tudi najboljše za vse ostale posameznike naše skupnosti. 

Prirejeno in povzeto po: Osho: Svoboda (Brežice: Primus, 2020).

Kako se pa tebi zdi? 1
  Podaj svoj komentar in prejmi na svoj račun 3 žarke (za tvoj 1. komentar)!
Bojana
  komentiral 7 mesec nazaj
Ne zgolj telesna, ampak tudi duhovna avtonomija potrebujeta za to, da delujeta zdravo sebičnost. In tako kot si napisala, se vse prične na mikro nivoju. Naša trenutna zgodba dokazuje, da se skupnost sklicuje na solidarnost, ki pa v resnici to ni. Lepo bodi, Bojana
Nalagam...