Zanimivo, pravzaprav smešno. Kot bi gledala film.
Sobota po polnoči. Leži v postelji. Že davno bi morala spati, a razbijajoč glavobol jo pusti v nemirnem premetavanju v postelji. Še to ji je preveč, saj ji vsak premik znova kljuje v glavi. Poleg tega ima pa nekje blizu nekdo od sosedov bučno zabavo in vsake toliko časa se preizkuša v znanju igranja na električno kitaro.
»Presneti glavobol, izgini. Kdo te potrebuje?« in v strahu trepetanja v temenu zadržuje dih. Misli, da ji to olajša bolečino, a ta se le še stopnjuje. Kot bi nekdo napihoval strupen balon in je tik pred zdajci, da eksplodira.
Spomni se, da ji je neka ženska svetovala, da pomaga, če ignorira bolečino in se zamoti z lepimi mislimi. Pa prične »Zdrava sem, zdrava sem, zdrava sem, …« in ponavlja, da ji postane že zoprno, saj se ji zdi, da glavobol nadaljuje. Vsa znervirana, sitna se prične prepirati s svojim egom: »Pa kaj pomaga, če si nekaj lažem, samo slabše je.« in se obrne na drugo stran, se premetava, kot bi na postelji imela kamenje in še kakšne ovire, ki ji preprečujejo udoben počitek. Nato nekje iz ozadja sliši prijazni glasek, ki jo spodbuja »Umiri se in počivaj. Preprosto počivaj.«. Slabe volje, razdražena si misli: »Lažje reči, kot narediti.«, še predno sploh kaj poskusi. Edino kar zna, je nerganje, pritoževanje in posploševanje.
Tihi glasek se zopet oglasi in ponovi svoje besede: »Počivaj, preprosto počivaj in dihaj. Saj si pozabila dihati.« in se ujame v resnici besed, ki jih, ne ve od kod, sliši. Prav plitko, z dolgimi presledki, da že v želodcu in v prsih čuti krčevito stiskanje. Že hoče potožiti kako jo srce boli, a si hitro premisli in prične »dihati«. Ja, »dihati«, kolikor je pač znala. Glasek se zopet oglasi: »Dihaj umirjeno, enakomerno … vdihni skozi usta v trebuh in sproščujoče izdihni skozi usta«.
»Ne morem.«, odgovori ona, spet še predno premisli in posluša visoko piskanje in šumenje v glavi. »V prsih me boli.« in pogleda na uro. Ura kaže 2:35h in ona se smili sama sebi. »Joj, toliko je že ura, jaz bi pa tako rada zaspala. Presneti glavobol, izgini, kdo te hoče.«
Saj je verjetno res hudo, a večino si povzroča sama. »Daj no, potrudi se, poskusi in dihaj. Dihaj počasi in se sprosti. Sprosti se.« Pa le prisluhne in uboga. Dotaknilo se je je tisto o sprostiti se. Ponavlja si »Sprosti se, sproščena sem, sproščena si, …« in tako naprej, ko ji spet ego ne da miru »Ja kdo vse pa mora biti sproščen še poleg tebe?« in se ji zdi, kot bi se ji nekdo hudobno smejal. Na, pa smo pozabili vse skupaj. Gremo znova. Poskuša počivati, diha, kako naj bo sproščena pa še ne ve. Spet pogleda na uro. 3:58h? In ji gre na jok. Glava še kar boli. Spomni se, da je zelo malo pila. Medtem pa sliši trganje po strunah električne kitare, kateri glas ji reže skozi možgane in še poveča slabost. V njej vse kriči »Zakaaaj?« in čuti slap vročih solza, ki ji močijo blazino.
Ponovno se pojavi glasek in ponovi že znane besede »Umiri se, preprosto počivaj, dihaj in se sprosti, sprosti, samo sprosti se«.
Ko posluša svoj umirjeni, prijazni glasek, se počasi sprošča, … Nenadzorovano spusti sproščujoč dih, ki tako dobro dene, kot bi padlo breme z hrbta. Postelja postaja udobnejša, napetosti izginjajo. Najprej iz prsi, sprosti se predel vratu, davljenje preneha. Vsake toliko še zakljuje na vrhu glave na levi strani, a ona se izgublja v praznino mirnega spanca. Še prej se čez glavo pokrije z brisačo.
Ne opazi niti prebujanje dneva.
Spraševala se je »Zakaj?«, čeprav je v sebi že poznala odgovor. Poznala je povzročitelja, zunanji vpliv. Glavobol je povzročila, med ostalimi vplivi, njena visoka samokritika in privzgojeno samo-maščevanje, ker je mislila, da je nesposobna in da si nič ne zasluži ali da si more to z velikim trudom prislužiti. Edina njena »tolažba« je bil tihi, prijazni glasek v njej. Bila je sama s sabo, saj se je vedno bala biti označena za lažnivko. Bila je brez tolažbe mame, brez prijateljice, ki bi ji zaupala kaj in zakaj, brez, … sama s sabo. Zdravniki simptomov niso prepoznali, da bi določili njim poznano diagnozo, zato jo mama označila za simulantko. Le ona je vedno poznala vzrok, ki je rodil rezultat, le iz tega začaranega kroga še ni znala.
Upam, da vsakdo najde kaj zase v tej drami, predvsem pa, … imejte se radi, kajti kolikor se imate sami radi toliko vas imajo drugi. Negujte se, bodite pozorni do sebe, skrbite zase, sproščajte se, počnite tisto kar vas razveseljuje. Negujte otroka v sebi. Dihajte, predvsem pa pijte dovolj vode. Bodite pozorni kaj vam telo sporoča, ker je lažje preprečiti, kot zdraviti. Saj, ko smo pozorni,ko prisluhnemo svojemu telesu, vemo kaj potrebuje, smo lahko sami sebi najboljši zdravniki. Ko sodelujemo s telesom, se odlično počutimo.
Iz srca v srca nas vseh,
Natka
inspiracije