Koga hranite?

Prijateljica me je vprašala glede strahu, kako naj se ga reši.
Pa česa te je strah? sem jo vprašala.

Ona odgovori: Ne vem. Se mi zdi, da je povsod prisoten strah, da je ljudi strah.
In jaz: Ja. V kolektivno zavest nam vsakodnevno vlivajo strah (mediji), da postanemo ovce in da nas lahko upravljajo. Da se lahko izvaja mobing in mi se tega niti ne zavedamo. Zato je biti drugačen greh.

Pa jo vprašam: Ali je strah tvoj?
Kaj ti čutiš?
Ona odgovori: Ne. Jaz čutim, da bo vse okej.
Jaz: In samo to je pomembno. Nič drugega. Če boš hranila strah, bo iz majhnega strahca ali iz občutka strahu postal del tebe in potem bo še večji. In ko smo polni strahu, lahko postanemo agresivni in arogantni. Ostanemo sami in s tem jezni na cel svet in nato lahko naredimo kaj, za kar niti ne vemo, da smo zmožni. Samo zato, ker nas je strah.

Strah je tudi zdrav. Če nas je strah, imamo meje, imamo občutek odgovornosti – vemo, kaj je prav in kaj ne.

Ko delam z ljudmi, velikokrat ugotovimo, da veliko strahu ali celo zamer ni njihovih, da te vzorce vlečejo iz preteklosti oz. od staršev. Ker so starši imeli zamero do nekoga v družini, tudi sami vlečejo zamero do iste osebe, čeprav je niti ne poznajo.

Vsa čustva se čez nekaj časa odražajo na telesu:

Zamere – bolečine sklepov
Strah pred spremembo – dihala
Oklepanje preteklosti – bolezni mišic
Zatiranje ustvarjalnosti – težave z jajčniki
Nesprejemanje – migrene

Zato delamo lekcije in ozaveščanje zamer in strahu. Ker če ni naše, naj preprosto gre, če je naše, pa je treba to predelati in se soočiti s tem. In na koncu ugotovimo, da je strah votel in da ga ni.

Poznate zgodbo o dveh volkovih?

Objemček, Renata