Mojca Koprivnikar

Vzgoja otrok za življenje

25. februar 2014    638 ogledov

Mnoge izkušnje odraslih »otrok« nam kažejo, kako zelo pomemben je čas otroštva, bodisi da v otroštvu posameznik ponotranji mehanizme za uspešno soočanjem z življenjskimi izzivi, bodisi nasprotno od tega. Veliko je odvisno od tega, kako in koliko smo odrasli prisotni ob otrocih.

Tudi raziskave nam vse bolj potrjujejo, da je vse odvisno od tega, kakšne so naše misli in čustva…In da imamo vedno možnost, da spremenimo svoje življenje.

Pri svojem delu z otroci in svojem otroštvu opažam nekaj zelo bistvenega - nekje smo zgrešili:

otroke učimo brati, pisati, šteti, učimo jih matematike, slovenščine…

Naučimo jih, kaj se bo zgodilo, če bodo pridni in ubogljivi ter kaj, če bodo poredni in neubogljivi. Vse to naj bo, a pozabljamo pa na nekaj zelo pomembnega:

na orodja in veščine za soočanje z življenjskimi izzivi!

Kako izražati svoja čustva in kako jih upravljati?

Kako ravnati, ko me je strah, ko čutim tesnobo, ko se mi sesuva svet, ko je vsega preveč?

Zakaj me je sploh strah?

Kaj narediti, ko sem žalosten in ne znam ven iz tega?

Zakaj meni nekaj ne gre, kar drugim gre? Kako naj naredim, da bo tudi meni šlo?

Kaj je strah in kaj ljubezen? ….in še in še…

Otroke opremljamo z omejenim znanjem in bistvo pozabimo. Nove generacije zato moramo začeti opremljati z znanjem, ki jim bo pomagalo pri soočanju z življenjskimi izzivi in bo hkrati negovalo Življenje samo. To so znanja o čustvih in delu s čustvi, načinih sproščanja, meditaciji, naučiti jih kako biti povezan s seboj in kako iz svojega notranjega »vrelca« črpati moč in znanje, spoznavanje duhovnega bistva, znanja o Življenju samem, o delovanju zakona privlačnosti in delom z njim…

Za nove generacije otrok je sistem vzgoje in izobraževanja daleč prezaostal in posledica »tlačenja« otrok v takšne sisteme so razne, danes poznane, naraščajoče »motnje« in težave, ki v izobraževalnih sistemih rastejo…Seveda pri tem ni izvzet niti način vzgoje za štirimi stenami.

Kaj storiti?

Otroka naučite meditirati in sproščati. Najmanj kar starši lahko storite je, da otroka naučite zavestnega dihanja in sproščanja. Prisluhnite njegovim in svojim čustvom in se iz tega oba učita in razvijajta. Naj otrok piše dnevnik občutkov in misli in/ali dnevnik pozitivnih afirmacij ter misli. Skupaj odkrivajta čustva, bodite pozorni na izražanje negativnih čustev in predstavite otroku, kako lahko ta čustva pomiri in obrne v pozitivno smer. A seveda morate vse to poznati tudi starši sami. Vi ste zgled, vi ste odtis…

Naj bo meditacija vaša rutina in postala bo tudi otrokova rutina…Naj bo pozitivna naravnanost vaša naravnanost in to bo postala tudi otrokova…

Kako se pa tebi zdi? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...