Pred dnevi se je na spletu pojavila pesem v obliki videa, ki je kakor virus obkrožila svet. Pesem ima naslov Poglej gor. Govori o zasvojenosti moderne družbe s tehnologijo in opominja na človeško potrebo po pristnem stiku. Poziva nas naj ljudem podarimo ljubezen namesto všečka, pogled v oči namesto v ekran. Glede na množičen odziv ljudi, ki so jo videli, mora biti v njej kar nekaj resnice...
Kaj mislite? Svoje mnenje lahko z nami delite spodaj v komentarjih. ;)
Nam se zdi odlična, zato sem jo prevedla, da jo lahko delimo tudi s tistimi, ki vam angleščina ni domača. Upamo, da vam bo všeč.
Slovenski prevod pesmi Look up
Imam 422 prijateljev, vendar sem osamljen.
Z vsemi se pogovarjam vsak dan, vendar me nihče resnično ne pozna.
Imam problem, saj ne vem ali naj jih gledam v oči ali v njihovo ime na ekranu.
Ko naredim korak nazaj spoznam, da je ta medij, ki smo ga oklicali za družabnega vse prej kot to.
Ko namreč prižgemo računalnik, zapremo vrata.
Vsa ta tehnologija, ki jo imamo je le iluzija:
skupnost, družba, občutek sprejetosti in vključenosti.
Vendar, ko stopiš stran, ko izključiš napravo, ki ustvarja iluzijo, se zbudiš v svet zmede.
V svet, kjer smo sužnji tehnologije, ki jo obvladamo. V svet, kjer informacije prodajajo bogati pohlepneži. V svet egoizma, kjer so čustva izpuščena.
Najsrečnejši smo takrat ko stvari, dogodke, čustva delimo. Vendar je res tako, če nimamo nikogar s komer to doživimo?
Stoj ob strani prijateljem in tudi oni bodo ob tebi. Vendar temu ne bo tako, če bo namesto pogovora zadostovalo le sporočilo.
Pretvarjamo se, da ne vidimo družbene izoliranosti. Opisujemo vsak drobec svojega življenja, vendar kdo nas resnično sliši?
Biti sam ni problem; prebereš knjigo, narišeš sliko, narediš vajo. Si produktiven, prisoten ter kvalitetno preživljaš svoj prosti čas.
Zato naslednjič, ko si v družbi in se počutiš osamljenega, odloži telefon. Ni ti potrebno strmeti v meni ali imenik, le ogovori sočloveka.
Nauči se soobstajati.
Ne prenesem tišine na polnem vlaku, kjer si nihče ne upa spregovoriti iz strahu, da bi izpadel nor.
Postajamo nesocialni in brez resnične potrebe po pogledu v oči sočloveka.
Obkroženi smo z otroci, ki nas od rojstva opazujejo kako živimo kot roboti in mislijo, da je to normalno.
Nisi najboljši oče, če ne znaš animirati svojega otroka z ničemer drugim kakor z ipadom.
Ko sem bil otrok, nisem nikoli bil doma. Bil sem zunaj s prijatelji, na kolesih romal, si umazal kolena in gradil hiške visoko v drevesih.
Sedaj so parki tako tihi, da me kar zmrazi.
Otrok ni zunaj in gugalnice so obstale. Ni skakanja, otroške igre…
Smo le generacija pametnih telefonov in neumnih ljudi.
Torej, poglej gor, stran od telefona, izključi ga.
Doživi kar vidiš, užij dan in iz njega potegni največ kar lahko.
Le ena resničen stik ti lahko pokaže, da je zares čudovito biti prisoten. Biti tu.
Bodi tam, ko ti bo namenila pogled, ki ga boš pomnil za večno. Saj to bo trenutek, ko te bo ljubezen prevzela.
Bodi tam, ko te bo prvič prijela za roko ali poljubila, ko se bosta prvič sprla ali takrat, ko ne boš čutil potrebe, da stvar poveš svetu ampak le njej.
Takrat, ko boš prodal svoj računalnik, da boš lahko kupil prstan dekletu svojih sanj. Dekletu, ki je sedaj resnična.
Takrat, ko si boš želel ustvariti družino ali ko boš prvič držal v naročju svojo punčko in se znova zaljubil.
Takrat, ko te bo zbudila sredi noči, medtem ko bi ti le spal in takrat, ko bo odletela iz varnega zavetja doma.
Takrat, ko se bo tvoja deklica vrnila s fantkom, ki te bo poklical dedek, ob čemer se boš počutil resnično star.
Takrat, ko se boš zavedel kaj vse si ustvaril in doživel, le zato ker nisi ves čas strmel v nek izum. Ker si pogledal gor.
Takrat, ko boš držal roko svoje žene, se usedel ob njeno posteljo, ji povedal da jo ljubiš in jo poljubil na čelo. In ona ti bo, ob svojem zadnjem dihu zašepetala, da te ljubi, da je srečna, da jo je ustavil na ulici tisti izgubljeni fant.
Vendar nič od tega se ne bo zgodilo, če boš preveč zaposlen z gledanjem v ekran. Ne boš videl priložnosti, ki jih zamujaš.
Zato poglej gor, ugasni telefon in ostale naprave.
Ne bodi ujet v mrežo iluzije, saj na svetu ni nič hujšega kot obžalovanje.
Tudi sam sem ujet v digitalno mrežo iluzije, kjer nismo slišani niti videni, kjer tipkamo medtem ko govorimo, kjer beremo med pogovarjanjem, kjer preživimo ure in ure skupaj brez pristnega stika in pogleda v oči.
Zato se odklopi od tega ritma, daj ljudem ljubezen namesto všečka.
Oddalji se od potrebe biti slišan in definiran.
Pojdi v svet, pusti iluzije za seboj.
Poglej gor, ugasni ekran.Prenehaj brati ta prevod, gledati ta video.
Živi svoje življenje. <3
inspiracije