Taja Albolena

Tudi tišina govori - ko ničesar ne povemo, povemo vse

17. november 2014    4369 ogledov

Odsotnost komunikacije je komunikacija. Ko ljudi pustimo v tišini, ne le da sami napolnijo tišino, običajno jo zapolnijo s svojo negotovostjo, nejasnostjo. Presenečena? Hmmm. Pogosto mislimo, da ko smo tiho, preprosto ničesar ne povemo. Vendar tišina govori sama zase ...

Vidiš? Ko nekdo začne stavek in na sredi umolkne, kaj si misliš? Je pravkar začel stavek ali morda ne? Je to napaka? Je to površnost? Smo izgubili linijo? Ko nekdo začne in nato umolkne, je vedno prisotna neka misel in stavim, da prva reakcija ni bila pozitivna.

Tišina govori. In običajno o tem sploh ne razmišljamo.

Priznam, kriva sem, do konca. Kajti običajno sem ljudi puščala v tišini. Pogosto se mi je to zdelo najbolj modra stvar, ki sem jo lahko naredila. Vse dokler nisem naletela na osebo, ki mi je razložila, da ljudi, ki jih puščam v tišini, brez dvoma prestrašim. Bila sem osupla, kajti pogosto sem ostajala v tišini, ker je bila zadnja stvar, ki sem jo želela, da bi jih prestrašila. Vendar je dejstvo, da ko nič ne rečeš, puščaš prostor, prazen prostor. In vsak ve, da v Vesolju ni praznega prostora. Vsakič, ko ustvarimo prazen prostor, se z nečim napolni. To je bila ena od stvari, ki me je presenetila pri zdravljenju. Iz moje prakse energijskega čiščenja prostora sem opazila, da če smo delali energijsko čiščenje in prostora na koncu nismo napolnili z novo namero, s tem, kar je nadomestilo stare forme, so se v prostor vrnile stare forme, ker je prazen prostor čakal, da ga nekaj zapolni. Dobila sem veliko lekcijo, ki pa je nisem prenesla v druge dele svojega življenja.

Se vam je kdaj zgodilo, da ste si bili blizu z nekom, nato pa je ta ista oseba ustvarila distanco? Brez razloga. Nič konkretnega, vendar ste imeli občutek, kot da je bila oseba malo čustveno prizadeta. In ko ste razmišljali, ste se spraševali, zakaj je tako. In ste bili tiho. Odgovor morda leži v tem, da ste jih prestrašili. Saj vem, verjetno zdaj razmišljate: ampak s čim, saj vendar nisem nič rekel ali rekla. In to je točno to. Tišina govori.

Vsi vemo, da vedno razmišljamo. Ko se pojavi tišina, preprosto zapolnimo praznino s svojimi mislimi o tem, kaj utegnete razmišljati. Se spomnite na začetku, ko sem končala sredi stavka? O čem ste razmišljali?

Ko izberemo, da ne spregovorimo, pustimo, da ljudje sami zapolnijo praznino s tem, kar je pri roki. In večina nas ima vedno pri roki strah, dvome, negotovost, ki jih lahko uporabimo, da zapolnimo nastalo praznino.

In potem se sprašujemo, zakaj se v odnosih dogajajo take čudne stvari?

Odsotnost komunikacije je komunikacija. Ko ljudi pustimo v tišini, ne le da sami napolnijo tišino, običajno jo zapolnijo s svojo negotovostjo, nejasnostjo.

Velikokrat je težava v odnosu prav v tem, ker tišina govori. In govori zelo glasno. Imela sem dober zgled, saj sem dejstvo, da tišina govori, pravzaprav spoznala od blizu že kot otrok. Le da običajno te svoje najzgodnejše spomine skrijemo sami pred seboj, ker so tako boleče, da se jih kasneje sploh ne spomnimo več. Doma sem doživljala tišino kot obliko kaznovanja. Ko sem kaj naredila narobe, je običajno sledila dolga tišina. In naučila sem, že kot majhna, da je najbolj bolelo, ko sem vedela, da sem nekaj naredila narobe, pa je temu sledila tišina, ki naj bi me izučila. In skozi to prakso sem postala sama sebi najhujši možni sodnik. Verjetno sem mojster v verbalni zlorabi same sebe, kajti če me kdo pusti v tišini, sem sposobna sama sebe ubiti in kaznujem se vedno znova s tem, da se 'pribijam' na svoj notranji križ. In dolgo je trajalo, da sem spoznala, kako uničujoče je to za mojo samopodobo. Nihče me ne more spljuvati bolj, kot sem to sposobna narediti sama sebi. In po dobri stari navadi sem se navadila tudi na to, da sem to projicirala iz sebe s tem, ko sem druge puščala v tišini. Pogosto popolnoma nezavedno.

To, kar se zgodi vedno, ko nekoga damo na 'tiho obdelovanje', kot temu slikovito pravi moj mož, je, da ne razmejiš odgovornosti. V praksi to pomeni, da nisi končal zadeve, temveč si jo pustil, da je obvisela v zraku. Poglejmo si, kako bi lahko končali zadevo in razmejili odgovornost tako, da bi lahko oba, vsak zase, prevzela odgovornost za svoj del v tej zgodbi.

Če se je nekaj zgodilo in želimo, da oseba na drugi strani razmisli o posledicah svojega dejanja, ni samoposebiumevno, da ve, kaj mora narediti, in zato stvar obvisi v zraku. To, kar je treba narediti, je vsaj, da jo vprašamo: Se zavedaš, kaj si naredil/-a? Skozi da ali ne pravzaprav uvidimo, ali se oseba zaveda tega, da mora prevzeti odgovornost ali ne. In temu sledi: Razmisli o tem … S tem smo odgovornost za to, kar se je zgodilo, razmejili oziroma dali osebi na drugi strani jasno vedeti, da mora prevzeti odgovornost za svoje dejanje. Če se nekaj zgodi in tega prenosa ne naredimo, je, kot bi ostali sredi stavka, in ustvari se praznina ali vakuum, ki ga potem želimo nekako zapolniti, ne vemo pa, s čim in kako.

Ko sem se o tej temi pogovarjala z možem, sem dojela, da ženske pogosto kaznujemo svoje moške s tišino. Ko smo prizadete, preprosto pogosto v tišini zapustimo sceno. Me smo mnenja, da tako in tako ni kaj povedati. Moški na drugi strani pa je ostal z nedokončanim stavkom. To, kar je težava na moški strani, ni praznina, temveč nejasnost. Moški ve, da je nekaj narobe, vendar če ženska reče, da ni nič narobe, ali kar odide sredi nedokončanega stavka, moški ve, da je nekaj narobe, vendar ne ve, kaj lahko naredi, da bi to popravil. Ni jasnosti, ki jo potrebuje, da bi lahko deloval (beri: naredil karkoli), da bi stvar končal. Zato je za ženske bistvenega pomena, da spoznamo, da smo si različni, in da se naučimo komunicirati s svojimi moškimi.

Odsotnost komunikacije je vedno komunikacija. In pogosto to pomeni, da se oglasijo občutki krivde, strahovi, obveze. In tovrstno puščanje v tišini je pogosto eden najučinkovitejših načinov manipulacije v partnerstvu. Moški, ki niso vešči čustev tako kot ženske, zato običajno take trenutke rešujejo na svoj način. Če se ženske zapremo, moški preprosto zapustijo prostor. Več o tem, kako delujemo ženske in kako moški, pa v izzivu deset pasti partnerstva, ki je že na voljo na moji spletni strani. Tišina je namreč del čustvenega izsiljevanja, že zgoraj sem omenila, da s tišino kaznujemo. In pomembno je, da se zavemo, da je lahko tišina past, v katero se v odnosih pogosto ujamemo. Če so obdobja tihega obdelovanja pri ženskah zelo dolga, v tem času ženska moškemu vzame tisto negovanje, ki ga s svojo toplino zanj ustvarja. Običajno gremo v začarane kroge v partnerstvu, kjer ena oseba drugi vzame to, kar potrebuje, in vrne pingpong žogico na drugo stran, kjer druga oseba vrne žogico tako, da ti ne da tega, kar ti najbolj potrebuješ. In medtem ko moški potrebuje toplino, prijaznost in negovanje, ženska potrebuje pozornost moškega.

Deli svoje mnenje! 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...