Miran Peterman

Zakaj ne deluje Zakon Privlačnosti?

11. julij 2015    398 ogledov

Vsi poznamo Zakon privlačnosti, gledali smo dokumentarec Secret in želimo postati kreatorji svojega življenja. Praksa pa je pokazala drugače. Večina ljudi ima velike težave pri manifestaciji. 
 

Kaj je tisto, kar nas ovira, blokira naše manifestacije? Karkoli nas ovira, smo poimenovali omejujoče prepričanje. Omejujoče prepričanje je lahko resnično karkoli in je v resnici postal naš izgovor za neuspešnost. Podobno kot pri policistih neprilagojena hitrost. Vedno ko naredimo napako na cestišču in se zgodi nesreča, nismo prilagodili hitrost in smo 'sami krivi'. Če je na cesti oljni madež in je naša hitrost 10 km/h in nam ne uspe ustaviti vozila, znova nismo 'prilagodili hitrosti' …
 

Izgovor omejujočih prepričanj je postal tudi izgovor 'gurujev' zakona privlačnosti, ki učijo, kako postati uspešen, in nimajo odgovora za težave svojih sledilcev, ki se borijo s svojimi omejujočimi prepričanji. In če nimaš rezultata, imaš seveda omejujoče prepričanje, ki te omejuje in loči od tvojega cilja. In ta omejujoča prepričanja je zelo težko odpraviti. 
 

Kaj se v resnici dogaja? Kaj nam lahko pomaga, da razumemo ozadje in se lažje rešimo iz primeža teh omejujočih prepričanj?
 

Zakon privlačnosti pravi, da manifestiramo tisto, kar oddajamo; energija, ki jo oddajamo, manifestira rezultat. Če želimo doseči cilj in na poti do tega cilja začnemo oddajati dvom, strah, ki pa sta spet seveda rezultat naših omejujočih prepričanj, naša negativna energija blokira rezultat. In tako se vrtimo v začaranem krogu.
 

Ključ je, da odkrijemo, od kod izhajajo te naše blokade, strah, nevera, nezaupanje, dvom. Zakaj ne verjamemo, da je vse mogoče?
 

Ljudje se rodimo kot popolna bitja, ki v svoji nedolžnosti verjamemo, da je vse mogoče in da ne obstajajo nobene ovire. In na začetku mislimo in smo prepričani, da smo mi kreatorji življenja in je vse odvisno od nas in smo sami zaslužni oz. krivi za vse dogodke okoli nas. Npr. majhen otrok avtomatsko prevzame odgovornost, če se njegova starša kregata. Jaz nisem dovolj dober, z mano je nekaj narobe, če ni dobrega rezultata.
 

Naši starši so naša prva izkušnja sveta, prva izkušnja vesolja in prva izkušnja zakona privlačnosti. Celotno vesolje z izjemo človeka deluje po zakonih. In zakon privlačnosti je le eden izmed teh zakonov. Nikjer še nismo slišali, da bi bila narava ali živali v nasprotju z naravnimi zakoni. Človek pa je ves čas. Pa da ne bo pomote: samo človekova dejanja niso v skladu z zakoni in jih krši ves čas, posledice njegovih dejanj pa so v skladu z zakoni oziroma se odvijejo po zakonu, kar pa nam večino časa ni všeč. Če delamo dobro, dobimo dober rezultat, če delamo slabo, pa dobimo (slej ali prej) slab rezultat. 
 

Naši starši so naša prva izkušnja zakonov, po katerih dobimo rezultat kot otroci. Če upoštevamo zakone, nam pripada rezultat, si ga zaslužimo, če ne, pa si ga ne zaslužimo. To pomeni, če smo 'pridni', dobimo nagrado. Včasih pa se v zakon vmešajo naši starši in nas nagradijo, čeprav nismo 'pridni'. Temu se reče potuha. In tako dobimo napačno predstavo, kako stvari delujejo, in imamo kasneje težave v življenju, ko želimo izsiliti rezultat, kar pa seveda ne gre. 
 

Druga skrajnost pa je kaznovanje. Naravni zakoni niso čustveni. Ko jih upoštevamo, nas nagradijo, in ko jih ne, nimamo rezultata. To pomeni, da čeprav celo leto nisem upošteval zakona in seveda nisem imel rezultata, če danes naredim stvari drugače in upoštevam zakon, bom dobil drugačen rezultat. Kaj pa naši starši? Vse prevečkrat so čustveni, jemljejo vajeti v svoje roke in 'odločajo' o tem, ali smo si zaslužili nagrado ali ne! In to je naša izkušnja z zakonom privlačnosti. Nismo bili pridni in nismo dobili rezultata in potem smo pridni in starši 'mislijo', da nismo bili še 'dovolj pridni', da bi si zaslužili rezultat, in nam ga ne dajo. Tako spet dobimo napačno predstavo o življenju, kdaj nam rezultat pripada in kdaj ne. 
 

In potem si v življenju zastavimo neki cilj, gremo proti njemu in začnemo dvomiti, da nam pripada, da smo dovolj dobri, da smo dovolj naredili, ker pač v mladosti, ne glede na to, kaj in kako smo naredili, nikoli ni bilo dovolj dobro za naše starše, da bi nas oni nagradili in nam dali rezultat. Mi nismo bili dovolj dobri za nekoga, ki tudi sam zase ni bil dovolj dober, da bi bil nagrajen, in to si bili naši bogovi v mladosti in naša izkušnja življenja. Starši te ne nagradijo in potem ne verjameš, da te bo življenje nagradilo. Starši niso bili pravični in potem ne verjameš, da je življenje pravično. 
 

Tako začnemo oddajati energijo dvoma, strahu, nevere in sami sebi sabotiramo svoj 'zasluženi rezultat'.
 

In tukaj leži ključ naših omejujočih prepričanj in tukaj leži ključ našega zdravljenja in poti do svobode. Ko začnemo stvari gledati drugače, ko jih razumemo, se avtomatsko spremeni naša energija, ki jo oddajamo, in tako pritegnemo v življenje nove rezultate. 
 

Življenje je ljubezen in ljubezen je brezpogojna. Vesolje ima za nas neomejeno nagrad in komaj čaka na nas, da se odpremo, verjamemo in dopustimo, da nam pripadajo. And The Life Will Never Be The Same Again!

Kako se pa tebi zdi? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...