Si tudi ti ena izmed tistih, ki hoče, da je vse popolno, nikoli ni zadovoljna, vedno hoče več, vedno misli, da je lahko še bolje? Kako veš, ali je to zdrava težnja k popolnosti in razvoju ali 'bolna'? Ključ je v tem, kako odreagiraš, ko je nekaj narejenega, dosežen nov korak, vmesni cilj, stopnica … Ali si hvaležna, lahko pohvališ sebe in ljudi okoli sebe, se/jih nagradiš in se/jih potem znova motiviraš za več? To je zdrav odnos do življenja in popolnosti. In pot razvoja.
Če pa si ves čas nezadovoljna in nenehno ponavljaš: “Vedno je lahko še več, vedno je lahko še bolje”, to v resnici pomeni: “Nikoli ni dovolj dobro!”
Nikoli ni dovolj dobro? Dobro za kaj? Dobro za koga? Za priznanje, za ljubezen, za lastno vrednost!!!
V tem primeru pa je iskanje in težnja k popolnosti v resnici bolestno iskanje ljubezni, bolestno iskanje priznanja, ki bi ga dobila, če bi bila popolna. Kako dobra moram biti, kaj moram narediti, da si zaslužim ljubezen, da si zaslužim priznanje, da si zaslužim potrditev?
Vse te stvari, ki jih nikoli nisem dobila in mi jih nikoli nihče ni znal dati in me naučiti, da si jih dam sama. Ljubezen in priznanje za to, kar sem, in ne za to, kar naredim, dosežem ali ustvarim. V tem je velika razlika! Jaz nisem moji rezultati, jaz nisem moja izobrazba, jaz nisem moje premoženja, jaz nisem moja kariera – JAZ SEM ČUDOVITO BITJE, KI JE POPOLNO V SAMEM BISTVU, JAZ SEM DARILO NARAVE, KI SI ŽE ZARADI TEGA ZASLUŽI LJUBEZEN, SPREJETJE IN PRIZNANJE.
In če mi tega nihče ni dal in me naučil, si moram dati in se naučiti sama! Najprej pa moram sprejeti dejstvo, da tega ne pričakujem od nikogar drugega. Seveda če dobim, sem iskreno hvaležna in znam sprejeti, vendar tega ne potrebujem.
Partnerice, mamice, ženske poskušajo dobiti ljubezen, potrditev, da so v redu, sprejetje ... na način, da želijo biti popolne, da želijo narediti vse popolno, vsem v vsem ustreči, kajti le tako so lahko dovolj dobre, da si zaslužijo ljubezen, pozornost, potrditev … Seveda vse to izhaja iz našega otroštva, ko nam nekdo ali naša mama ni dala ljubezni in nas ni sprejela takšnega, kot smo. Vendar spet tega ni delala, ker bi bila slaba ali zlobna, ampak zaradi tega, ker tudi sama drugače ni znala. Ker tudi njej nihče ni znal dati in jo naučiti.
Zato ne smemo nikogar obtoževati, ampak moramo razumeti. In zdaj je čas, da spremenimo svoje življenje in ga zaživimo takšno, kot nam pripada. Da znova začutimo svojo vrednost, ljubezen do sebe, ljubezen do življenja.
Ključ je v tem, da si jo moramo najprej sami dati, potem nam jo bodo lahko dali tudi ljudje okoli nas. Ženska se mora najprej sama ceniti in začutiti, da je lepa, preden ji lahko tudi drugi rečejo, da je lepa in jo resnično cenijo. Nikomur namreč ne moremo dati nečesa, česar sam ne more sprejeti.
Tako, drage moje, obkrožite se s čudovitimi stvarmi, čudovitimi prijateljicami, ki vas bodo podpirale, še zlasti takimi, ki so že šle skozi ta proces. Zahtevajte nazaj svoji ženstvenost in nežnost. Zaslužite si ju. Pripadata vam. Živite ju in ju uživajte vsak trenutek.
Iskanje popolnosti je v bistvu iskanje ljubezni, vendar ljubezen pripada vsakomur in vsi smo na neki način popolni v svoji nepopolnosti. Popolnosti ni, vedno obstaja več, in ljubezen ti pripada točno takšni, kot si v tem trenutku. Amen!
inspiracije