Miran Peterman

Mama, ne tega delat!

22. avgust 2016    113 ogledov

Vedno znova ugotavljam, da se mame premalo zavedajo kakšen vpliv imajo na svoje otroke in kakšna je to odgovornost za njihovo prihodnje življenje.

Nekaj dni nazaj sem se sprehajal ob Blejskem jezeru in opazil mamico s 4-5 letnim sinčkom, ki sta bila na lesenem pomolu. Mamica je sedela na pomolu, sinko pa se je lovil gor in dol.

In potem pa se je zgodilo: malček je zakoračil preveč na rob pomola, izgubil ravnotežje in z eno nogo stopil v vodo. In potem pa se je začelo. Mama je sikala kot pobesnela kača (pa saj to smo že vsi vse doživeli): “Saj sem ti rekla, pa me ne poslušaš. No sedaj si pa videl. Pa me ne ubogaš. Sedaj pa imaš. No in kaj bova pa sedaj naredila,…”

Ko dobro pomislim, se niti ne spomnim kaj vse je moral poslušati mali možiček, ker si nisem niti želel zapomniti in čimprej pozabiti. In skoraj sem šel do nje, pa sem še jaz izpadel “slovenček”, ker nisem bil prepričan ali je to najboljša ideja.

V glavnem, mali se je skoraj vdrl pod pomol in s sklonjeno glavo poslušal svojo mamo, ki pa se niti najmanj ni zavedala kaj povzroča s svojim obnašanjem. Seveda, da ne bo pomote, nihče izmed nas nima nobene pravice, da jo obsoja ali ji pametuje, kajti po vsej verjetnosti tudi sama v mladosti ni imela veliko lepših izkušenj in ni bila deležna veliko spodbude in razumevanja. Če bi vedela in znala, bi zagotovo ravnala drugače. Ostane mi, da upam, da bo vsaj prebrala tele vrstice. 

Kaj se je v bistvu dogajalo? Seveda ni v redu, da fantek pade zaradi svoje razposajenosti v vodo, vendar mali otroci raziskujejo življenje in to je za malega bila samo izkušnja. (glede na mamo, na žalost slaba…) To pomeni, otroci so radovedni in se ves čas učijo. Seveda mali ni šel namenoma v vodo, da bi raziskoval kako izgleda biti moker. Pač se mu je zgodilo. In to je bila zanj samo izkušnja.

In izkušnaj bi morala biti zudi za njegovo mamo. Ona bi mu morala povedati, da ga ima rada, vendar mora biti v bodoče bolj pazljiv. Ne sme hoditi po robu, ker je lahko nevarno. Pri tem je zelo pomembno, da ona koregira njegovo dejanje, ne pa njega. On ni nič kriv. Je še mlad, neizkušen in se še uči. Na ta način bi se otrok naučil, ohranil pa bi dobro samopodobo in vero v življenje.

Kar pa se je dejansko zgodilo, pa je sporočilo mame, da on ni dober, da dela narobe in da bo za napačne izkušnje kaznovan. Na tak način je zaznamovan s krivdo in strahom pred prihodnjimi izkušnjami, ki se jih bo loteval zelo previdno, kajti nikoli ne veš kdaj boš spet nekaj naredil narobe. 

V moderni psihologiji govorimo o strahu pred neuspehom, strahu pred uspehom, tremo pred nastopom, strahu pred zavrnitvijo,… En cel kup terminologije in da ne govorim o pametnih razlagah, metodah in delavnicah, ki jih psihologi delajo iz tega. (pa spet z vsem spoštovanjem do njih, če bi vedeli, bi delali drugače). Vse pa kot vidimo se začne tukaj, v zgodnji dobi našega otroštva, na pomolu. Pademo v vodo in naredimo izkušnjo, ki nas na tak ali drugačen način zaznamuje celo življenje. In če smo za to izkušnjo kaznovani, ponižani, pahnjeni v krivdo, se bomo celo življenje bali novih izkušenj in življenja nasploh. Kako naj bom varen, kako naj bom brezskrben, kako naj zaupam življenju, če pa nikoli ne vem ali bom naredil napako in bom kriv in kaznovan? In zato me je strah, imam tremo, me grabi panika… Kje je mama oz. kasneje življenje, ki me bo objela in sprejela, ker sem pač delal samo izkušnjo?

Vsi strahovi v življenju pred komurkoli in čemurkoli so povezani s tem. Bojimo se! Bojimo se česa? Bojim se, da nam naša mama ne bo dala ljubezni, nas ne bo objela in sprejela takšne kot smo. Najprej mama in nato življenje. In zato se bojimo in borimo, da bi bili dovolj dobri in pridni, da bomo enkrat nagrajeni. Pa ne z denarjem kot mislimo, ampak z ljubeznijo.

Tako drage moje mame. Vem, da vam ni lahko in vem, da niste imele lahkega otroštva. Tudi vaši starši niso vedeli in njihovi tudi ne. Zato jih ne obtožujte in ne obtožujte sebe. Vendar sedaj veste in imate znanje. In naslednjič se odločite, da boste odreagirale drugače. Da boste koregirale dejanje in ne osebo, da boste imele ves čas rade svoje otroke, ne glede na to kaj in kako delajo in bile “jezne” samo na njihovo neznanje. In jim boste z ljubeznijo pomagale do znanja in navdušenja nad življenjem. Zavedejte se, da ko človek čuti ljubezen in sprejemanje ne glede na to kaj se dogaja, kaj in kako dela, ga ni strah raziskovati, ga ni strah novih projektov, nastopanja in odgovornosti. Ljubezen je edino kar resnično potrebujemo v življenju. 

PS. če se ti zdi ta zgodba poučna, te prosim, da jo posreduješ tudi svoji prijateljici

Deli svoje mnenje! 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...