Miran Peterman

Vzgoja z Ljubeznijo

14. september 2015    134 ogledov

Kakšna je naša vrednost? Od kod izhaja? In kje na poti se izgubi, da je ne čutimo več? Kako jo lahko dobimo nazaj?

Naša prva izkušnja življenje, ljubezni in naše vrednosti so naši starši. Način kako doživljamo ta prvinski odnos, nas zaznamuje celo življenje. Če lahko zaupamo staršem, potem lahko zaupamo življenju, če čutimo ljubezen od staršem, potem verjamemo, da nas življenje ljubi. 

Seveda moramo razumeti, da se vsak starš maksimalno trudi glede na svoje znanje in izkušnje biti najboljši starš na svetu. In seveda zaradi neznanja o življenju delamo manjše in večje napake, ki imajo seveda manjše ali večje posledice na naše otroke. Namen tega razmišljanja ni kritika staršev, še manj pametovanje kako naj bi bilo ali kaj naj bi delali, ampak inspiracija, ideja, ki jo lahko uporabimo in seveda potestiramo v svojem življenju. 

Ključ naše vrednosti in vrednosti, ki jo dajemo ljudem okoli sebe je razumevanje, da dejanje in oseba nista eno in isto. Ljudje se rodimo kot božji otroci, čudoviti in edinstveni in kot taki imamo neomejeno vrednost. Seveda pa se rodimo staršem, ki so bolj ali manj omejeni z znanjem in izkušnjami in bolj ali manj uspešno opravljajo svojo starševsko nalogo. 

Celo življenje se učimo. namen življenja je izkušnja. In na poti pridobivanja izkušenj delamo tudi napake. Včasih večje, včasih manjše. In seveda imajo te napake včasih tudi večje ali manjše posledice. Pomembno je razumeti in sprejeti, da mi nismo naša dejanja in mi nismo naše napake (ravno tako pa tudi mi nismo naši uspehi), čeprav smo mi tisti, ki jih delamo in dosegamo.

Svoje napake in napačne korake delamo zaradi neznanja o življenju. če bi vedeli in razumeli drugače, tega ne bi delali. Ko otrok naredi nekaj narobe in mu mama reče: “ti poredni otrok, spet si naredil….”, mu daje sporočilo, da je on poreden in on slab. Na ta način se začne pri otroku razvijati slaba samopodoba in kasneje občutek krivde, ki pa vodi v različne strahove v življenju. In glavni strah je, da nimo dovolj dobri, dovolj dobri, da bi bili sprejeti in dobili ljubezen.Strah me je, da bom nekaj naredil narobe, ni strah zaradi tega kar bom naredil narobe, ampak zaradi tega, ker me mama ne bo imela rada, ker ne bom dobil ljubezni. In na ta način se razvijejo vsi strahovi: strah pred neuspehom, strah pred uspehom, strah pred zavrnitvijo,…

Naša vrednost na poti našega razvoja ni odvisna od našega dejanja in našega razumevanja življenja. Vedno, ko storimo nekaj narobe ali pa nekdo (naš otrok) naredi nekaj narobe,moramo koregirati dejanje in ne osebe. Nikoli ne smemo reči:”Ti si slab, ti si neumen. Človek je vedno super in čudovito bitje, kot tak pa ima ali pa nima znanja. In znanje je vedno možno dobiti.

Ko mama vzgaja svojega otroka, je zelo pomembno, da mu vedno pove, da ga ima rada in da je čudovit. In če dela nekaj narobe, mu to zelo jasno pove: “Mama te ima zelo rada, toda tega in tega ne smeš delati, ker ni v redu” To pomeni, “tega ne smeš delati ker ni v redu” in ne “ti nisi v redu“!  

Vedno je potrebno vzgajati z ljubeznijo! Kaj je sploh ljubezen? Ljubezen ne pomeni, da se z vsem strinjamo, delamo kompromis in dajemo potuho. Še posebej v odnosu do otrok. V svetem pismu piše: “Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. ne veseli se krivice, veseli pa se resnice.  Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.”

Najbolj pomembno je, da razumemo, da ljubezen zagovarja resnico in da je najbolj pomembo, da svoje otroke naučimo resnice. “Nekaj se ne dela” ne zato “ker je mama tako rekla”, ampak ker je to resnica. 

Kje so meje ljubezni?

Kako daleč gre lahko potrpežljivost pri vzgoji otrok? Strinjam se z ugotovitvami strokovnjakov, da imajo današnji otroci v glavnem samo pravice, ne pa dolžnosti. Vendar, če vzgajamo z ljubeznijo, otroka naučimo tudi njegovih dolžnosti. Njegove dolžnosti so resnica.

Ljubezen ne pomeni, da otrokom dajemo potuho in lahko delajo kar hočejo.Ljubezen je seveda potrpežljiva, vendar kot pravijo, tudi potrpežljivost ima svoje meje. In te meje moramo ljubeznivo skomunicirati.

In če otrok še vedno ne uboga? Mora biti deležen svoje doze resnice. 

“Mama te ima rada, vendar tega ne smeš delati!” In otrok še vedno ne odneha…. “Mama te ima rada, vendar to ni prav, da delaš.” In še vedno ne odneha… In tako naprej do: “Mama te ima rada, toda če ne boš nehal tega delati, te čakajo batine!” Mama te ima rada, vendar moraš prenehati s tem dejanjem. In mama te ima rada pred batinami in po batinah. Ne smeš pa tega več delati. In če ne razumeš tega besedno, potem včasih ni druge izbire, kot da občutiš to na lastni koži.

Daleč od tega, da podpiram ali spodbujam batine ali kakršnokoli kaznovanje. Absolutno zagovarjam ljubezen in vzgojo iz ljubezni. Čeprav je včasih malo trša demonstracija ljubezni potrebna in neizogibna. Otroke vzgajamo za življenje in pomembno je, da jih naučimo kako življenje deluje.

Vsi poznamo zakon privlačnosti in zakon akcije in reakcije. Prav družina pa je pogosto tista, kjer dobimo napačno predstavo o življenju. Kdaj in pod kakšnimi pogoji v življenju dobiš rezultat? Otroci, ki imajo v otroštvu potuho in dobijo rezultate in nagrade čeprav si jih ne zaslužijo, tudi v življenju ponavadi želiji izsiliti rezultat, ki jim ne pripada. 

Vzgajati moramo z ljubeznijo in potrpežljivostjo. In vedno in povsod koregiramo dejanje in ne osebe. Tudi pri sebi. Ko nekaj narediš narobe, nisi trapa trapasta ali karkoli že, ampak si čudovito bitje, ki se na poti do svoje popolnosti uči in dela napake. Iz napak pa se učimo in postajamo boljši. In za svoje napake moramo biti pripravljeni prevzeti odgovornost. In potem nas ni strah življenja. Ker smo vsi učenci in vsi se učimo. In vsi smo čudovita bitja.

Kaj pa ti praviš? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...