Že stari Grki so se spraševali, kaj je srečno življenje, in odgovore iskali v izpopolnjevanju krepostnega značaja. Kaj je krepostni značaj? Kako do krepostnega značaja? Kaj je dobro življenje? Kaj je cilj dobrega življenja? Kako sta povezana dobro in srečno življenje? Kako do srečnega življenja?
»Sreča je opoteča.«
V času, kjer skozi potrošništvo iščemo srečo in enačimo enkratne užitke s srečo, je bolj kot kdaj prej treba zastaviti vprašanja: »Kaj sploh je srečno življenje?«, »Kako doseči srečnost?« »Ali je sreča odvisna od trenutnega doživetja ali je stanje, ki traja?«
Če se vrnemo k starim Grkom, so ti srečo povezovali z izpolnjenim in neodvisnim življenjem, ki je vedno krepostno in se uresničuje samo v (politični) skupnosti. Po besedah Martina Bubra to pomeni, da »le z drugim sem jaz bolj jaz in ti bolj ti.« (Buber 1958, 24) Samega sebe spoznavam in uresničujem zgolj v odnosu z drugim(i), saj v odnosih z drugimi postajam bolj človek in uresničujem lastni krepostni značaj.
Ali je sočlovek izvor moje sreče?
Pomembno je najprej začeti pri sebi, s samozazrtjem, samosprejetjem, ki je temelj za dober odnos s seboj in z drugimi. Preden se lahko predamo odnosu, moramo najprej spoznati sebe, toda sebe spoznavamo tudi prek drugih, ki nenehno dopolnjujejo naš značaj. Šele ko je človek zaveden in identificiran, v harmoniji s svojim značajem, vstopa v pristen odnos z drugimi.
Takrat se zares predamo in smo sposobni sprejeti drugega v njegovi drugačnosti, ne da bi od njega pričakovali, da v nas zapolni praznino. Na drugega ne smemo polagati odgovornosti za lastno srečo, lahko pa nam drugi odpre oči in nas nauči, na kaj moramo biti pozorni pri izboljšanju lastnega krepostnega značaja. Seveda mora biti tisti drugi, tako kot jaz, iskren in resničen, saj je le tako kritika konstruktivna in na drugi strani slišana. Na koncu vsak pri sebi začuti, ko je zmožen iskrene samorefleksije in notranjega uvida. Tedaj smo pripravljeni popraviti napake, odpravljati hibe in postajati vedno boljše, odlične osebe.
Kako vemo, da smo na pravi poti?
Kadar smo na pravi poti srečnosti, smo zedinjeni, mirni, sprejeti in smo v uresničevanju lastnega enkratnega poslanstva.
Življenje je pot, je proces, ki se oblikuje postopoma in se sestavlja v mozaik. S sočlovekom gradimo odnose postopoma in skozi čas oblikujemo odnos, ki temelji na zaupanju, iskrenosti in spoštovanju.
Srečno življenje se odraža v vsakodnevnih drobtinicah, majhnih dejanjih, ki nam napolnijo dušo z veseljem, kot so pozdrav in nasmeh, ko srečaš popolnega tujca v dvigalu, iskren pogovor s človekom, ki sedi zraven tebe na vlaku, občutek pasje ali mačje dlake na koži dlani, ko pobožate svojega štirinožnega prijatelja, otroški glas, pogled na drevesno krošnjo, ki se nenehno spreminja glede na letni čas, in še bi lahko naštevali.
Srečnost se skriva v zavedanju trenutka, ko zaznamo lepote tega sveta in jih začutimo globoko v duši. Tedaj smo povezani z vsem stvarstvom, s seboj, okoljem, skupnostjo in takrat najbolj začutimo sočloveka v vsej njegovi edinosti.
inspiracije