Kristina Dia

Otrok in trma - kako ravnati?

piše: Kristina Dia
4. januar 2016    1165 ogledov

Otrok do tretjega leta starosti ne loči med tujo in svojo energijo, zato velikokrat začuti občutke, čustva ljudi, ob katerih je (jeza, strah, žalost …) in se enači z njimi.

Primer: Vzgojiteljica v vrtcu je dan prej doživela neprijeten dogodek, o katerem med delom premleva. Čeprav je z otroki nasmejana in prijazna, v sebi joka in kriči med premlevanjem dogodka, ki se ji je prejšnji dan pripetil. Intuitiven otrok začuti njene občutke in se enači z njimi. Počuti se tako kot ona; brez razloga ga popadeta jeza in žalost. Začne jokati in kričati, se metati ob tla, torej spravljati na plano jezo in druge občutke, ki jih je zaznal ob vzgojiteljici. On ne ve, da so to njeni občutki, njena energija. On misli, da je ta energija njegova, se z njo enači, zato se v njem začne odvijati cela paleta čustev, ki se kažejo v razpoloženjskem nihanju. Če ga vzgojiteljica okrega in mu ne pusti izražati nižjih čustev, ki so se mu pojavili, pri otroku ti občutki izbruhnejo ven, ko pride domov.

Zapomnite si nekaj: otrok NIKOLI ne joka brez razloga. Morda sta njegov jok in slaba volja povezana z njegovo fizično potrebo (po hrani, spanju, pozornosti), če pa mu nič od navedenega ne manjka, je njegova slaba volja le 'branje energije' osebe, ki je ob njem. Z jokom, kričanjem, tresenjem, metanjem predmetov čisti nakopičene nižje energije, ki so se čez dan nabrale v njegovem subtilnem čustvenem svetu. To je popolnoma naravni cikel: kar gre noter, gre tudi ven.

Otroci današnjih generacij ne morejo dolgo zadrževati nižjih občutkov in jih ob prvi priložnosti spravijo ven. Če ga tudi doma omejimo pri izražanju občutkov, jih otrok potlači in mu udarijo ven v obliki težavnih odnosov in destruktivnega vedenja v kasnejšem otroštvu ali odrasli dobi.

Zato je zelo pomembna naša reakcija, ko zaznamo neko čustveno-razpoloženjsko stanje pri otroku, da mu ob kričanju in trmi brez razloga:

1. Pokažemo, da smo to opazili: Vidim, da si zelo jezen.

2. Mu dovolimo, da nižje čustvo spravi iz telesa: Kar spravi ven jezo, potem se bova pa pogovarjala/igrala. Ta čas smo v njegovi bližini, da čuti, da mu stojimo ob strani in ga razumemo. Pokažimo mu, da sprejemamo njegov jok – tako ga naučimo, da izraža svoje občutke in jih ne potlači.

OPOMBA: Majhen otrok nižjih čustev ne zna spravljati iz telesa drugače kot z jokom in kričanjem, lahko pa ga naučimo z jezo ravnati drugače, tako da mu pokažemo na njemu zabaven in sprejemljiv način, kako na primer 'predihati' občutek.

3. Ko se malce pomiri, poskušamo prejeti odgovor, kaj ga je tako zelo razjezilo (objem in besede Rad/-a te imam je tisto, kar si otrok želi ob koncu vsake take nevihte čutiti, slišati).

Ne pozabimo pa na to, da mi ostanemo mirni. Ob otrokovi nevihtici se premaknimo v svoj čustveni svet in opazujmo, kaj se dogaja v nas, ko otrok kriči. Če se v nas sproži jeza, jo predihajmo (nekaj globokih vdihov in izdihov pomaga pomiriti notranji nemir) ter nase in na otroka glejmo z veliko mero sočutja in ljubezni.

Za nas, starejše generacije je takšen odziv nekaj novega in potreben je čas, da se na spremenjen pogled navadimo, saj so nas starši vzgajali drugače. Avtoritativna vzgoja je temeljila na teptanju občutkov, ki se nam zdaj, v odrasli dobi, kažejo kot vzorci, ki nas ovirajo pri polnem uživanju življenja.

Prekinimo karmično verigo in dajmo svojim otrokom popotnico srečnega in zdravega življenja – s SRČNO VZGOJO. Srčna vzgoja pa je zelo povezana z delom na sebi, saj nam naš čustveni odziv na otrokovo vedenje osvetli marsikateri stari vzorec, ki ga moramo v sebi pozdraviti in nadomestiti z ljubeznijo in sočutjem.

 

Vir: https://www.facebook.com/Sr%C4%8Dni-otroci-in-star%C5%A1i-946184838760748/
Deli svoje izkušnje! 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...