Klavdija Verlak

Nikoli dovolj dobra

4. januar 2016    2275 ogledov

Odraščala sem na podeželju, kjer je bilo veliko dela zunaj in v hiši. Ne glede na to, kako sem ga opravila, sem vedno znova poslušala, česa nisem naredila prav, česa sploh nisem naredila, kaj bi lahko naredila bolje ... Kar sem res rada počela, brala knjige, je bilo znak lenobe in izgube časa. Tako sem se naučila, da to, kar naredim, ni nikoli dovolj dobro in da jaz nisem dovolj dobra. To prepričanje sem res usvojila, z njim se srečujem na vseh področjih svojega življenja. Desetletja sem porabila, da sem okoli sebe gradila obzidje, ki bi ljudem preprečilo videti pravo, nikoli dovolj dobro mene.

Moja generacija je odraščala v obdobju, ko so nas vzgajali s karanjem in kritiziranjem, učili so nas biti ponižni, biti tiho in se pokoriti. Danes je veliko takih, ki imajo že vsega vrh glave, pa še kar vztrajajo v eni in isti situaciji. Npr. v službi, kjer se jim dogajajo krivice druga za drugo, pa so še vedno tam, ne upajo se postaviti zase in povedati 'budali' nasproti sebe, da naj bo bolj spoštljiva do njih. Vztrajajo v zvezah, kjer ne dobijo osnovnega spoštovanja, da o pozornosti sploh ne govorimo. Nekako je normalno, da se ljudje do nas obnašajo ignorantsko, da nas ogovarjajo, da se izživljajo nad nami, normalno je, da smo tiho, da spoštujemo 'avtoriteto'.

Prva avtoriteta, s katero smo se v življenju srečali, so bili starši. 

Mama naj bi svojemu otroku dala občutek pripadnosti, ljubezni, ga negovala, skrbela zanj, mu dala občutek, da ima ne glede na vse vedno dom in človeka, h kateremu lahko pride. Oče naj bi otroku dal občutek varnosti, pravila, občutek stabilnosti, znanje o tem, kako skrbeti za družino. Mama naj bi hčerki pokazala, kaj pomeni biti ženska, in oče naj bi potrdil, da je biti ženska nekaj lepega. Prav tako naj bi jo starši naučili, da je lepa, prijetna, pametna, sposobna. Sinu naj bi mama omogočala prostor za učenje, ga naučila, kaj je zaupanje, mu postavila meje, oče naj bi mu prenesel znanje o tem, kako uspeti, kako prenesti poraz, kako biti moški in kako se obnašati do žensk.

Domače okolje je prvi poligon, na katerem lahko testiramo svoje sposobnosti brez strahu, da dobimo samozavest za odraslo obdobje.

Če ni tako, boš tisto, česar nisi dobil in ti je v otroštvu manjkalo ali sploh ni bilo prisotno, gradil v odraslem življenju sam. Ta del je potem težaven, saj pravzaprav zanikaš sebe in poskušaš pripadati nečemu kot neka predpostavka sebe, ker takšen, kot si, sploh ne upaš biti. Če si bil prevečkrat spregledan in kritiziran kot otrok, preprosto nimaš potrditve, da si v redu takšen, kot si. In zato si zgradiš osebnost, za katero misliš, da bi nekemu okolju ustrezala. Vsaj tako je bilo pri meni. Prek dela in kariere sem si gradila občutek varnosti, stabilnosti, pripadnosti ... popolnoma moško energijo, ki mi je manjkala v otroštvu.  

Pri drugih odstopanje od standarda prepoznam kot popolno vdanost v situacijo in vztrajanje v njej leta, desetletja. Pri čemer dovoljujejo ljudem, da so do njih grdi in nespoštljivi, saj se oni sami zase ne upajo postaviti ali pa so bili naučeni, da se to ne dela in da bi ljudje menda morali vedeti, kaj se sme in kaj ne. Nekateri so se obdali s tako visokim in širokim obrambnim zidom, da kažejo navzven popolnoma hladnokrvno osebo, ki je bolj popolna od popolnosti in nikoli ne pokaže nobene razpoke, da slučajno res ne bi kdo videl, kakšni so. Takšni so navzven, neizprosni in strogi do sebe pa so tudi navznoter. Ne upajo si privoščiti, se ne znajo pocrkljati, usmerjeni so v materialni svet, v doseganje ciljev. Ljudje se take popolnosti ustrašijo, zato se počutijo vedno bolj nesprejete in potegnejo nase še eno plast obrambnega zidu. Obrambni zid je lahko krinka popolnosti ali pa krinka stalnega nerganja, cinizma, kritičnosti, neprijaznosti, rjovenja in kričanja. Lahko se obdamo s svojim telesom in se redimo. Lahko smo obsedeni športniki. Lahko smo deloholiki. Lahko smo neskončno prijazni in dobri, do vseh uslužni, vendar le redkokomu zares pokažemo sebe. Ljudje so odkrili že veliko kreativnih načinov, kako lahko druge ohranjajo na razdalji in jim ne pokažejo, kdo v resnici so. Ne zato, ker so čudni in oholi in idioti in vzvišeni, ampak predvsem zato, ker jih je strah, da bi kdo videl tistega človečka znotraj tega oklepa, prestrašenega majhnega nesprejetega otroka.

Po letih dela na sebi v različnih skupinah ugotavljam, da vsak od nas običajno igra eno in isto situacijo, eno lekcijo, iste občutke v milijon različicah. Isto igro lahko igramo vse življenje, kot da bi nam univerzum dajal milijon možnosti, da le najdemo ključ do rešitve. In ko že mislimo, da smo dojeli, se vaja ponovi. Za preizkus. 

Pravzaprav vse svoje življenje preživimo tako, da iščemo sebe in svoj dom. Iščemo prostor, kjer bi se počutili sprejete, varne, zaščitene, ljubljene. Vsak od nas ima svoj veliki strah, ki je glasen in strašen in bobni in rohni. Ko s pogumom končno pridemo do groznega njega, ugotovimo, da je majhen, prestrašen, da ima veliko tehnične podpore, s katero podi ljudi stran od sebe. In potem najdemo dom ... v sebi.

»Dom je kraj, ki ga nekega dne moramo najti vsi. To ni samo kraj, kjer ješ in spiš. Dom je poznavanje. Poznavanje svojega uma, svojega srca, svojega poguma. Če poznamo sami sebe, smo vedno doma, kjerkoli smo.« Glinda, dobra čarovnica iz Čarovnika iz Oza

Vir: http://interaktivno.intuicija.si
Deli svoje izkušnje! 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...