Tina Ananda

Najbolj boli, česar ni bilo!

piše: Tina Ananda
29. februar 2016    1539 ogledov

Kolikokrat na dan vam nekdo pritisne na živec že samo z eno besedo, stavkom ali pogledom? Kolikokrat partner pritisne na vaše gumbe in bi najraje kar eksplodirali? Kolikokrat se vam že samo zaradi tona v glasu vašega starša zamegli pred očmi?

Vedno več vas ugotavlja, da v vašem otroštvu le ni bilo vse tako rožnato, kot se je morda zdelo na prvi pogled. Kako lahko to veste? Ker imate danes čustvene težave – vse od težav z obvladovanjem jeze, strahu, žalosti, depresije, krivde, sramu, globokih zamer in še bi lahko naštevala. Ta čustva niso nastala včeraj, ampak se je naša čustvena realnost ustvarila v prvih sedmih letih našega odraščanja.

Veliko nas misli, da je fizična (ali pa na primer spolna) zloraba nekaj najslabšega, kar se nam lahko v življenju zgodi. Vendar to ni res. Čustvena zloraba je veliko hujša od fizične. Torej sam fizični poseg pri zlorabi ni tako travmatičen, kot je čustvena zloraba, ki spremlja fizično zlorabo.

Ena najhujših oblik zlorabe za otroka pa je čustveno zanemarjanje: ignoriranje staršev, hladnost, distanca, zanemarjanje otroka, neposlušanje otroka, diskreditiranje otrokovega mnenja in želja, utišanje otroka, nepriznavanje otrokovih čustev in bolečine, dretje in mentalno nasilje nad otrokom, pranje možganov z načeli staršev, ustrahovanje, nedoraslost staršev in posledično prehitro odraščanje otrok in prevzemanje odraslih vlog … no, tega pa je, na žalost, v Sloveniji še preveč.

Velikokrat sem že slišala svoje kliente reči, da njihovo otroštvo niti ni bilo tako slabo, danes pa so čustvene razvaline z občutki manjvrednosti in pomanjkanjem ljubezni do sebe in od drugih. To logično sploh ne gre skupaj, razumete? Lahko si tudi rečemo: »No, vsaj posiljena nisem bila, njim je še huje,« ampak to sploh ne drži. Še enkrat ponavljam: čustveno nasilje je hujše od fizičnega.

In še en dodatek v premislek: ni najhujše tisto, kar so vam starši naredili. Najbolj boli, česar NISO naredili. Torej najbolj boli, česar NI bilo v našem odnosu s starši, in to so spoštovanje, potrditev, posluh za našo bolečino, čustvena stabilnost staršev, pohvale, pozornost, kakovosten skupni čas, podpora … Premislite vsak pri sebi, česa ni bilo v vašem otroštvu. Kaj je manjkalo v vašem odnosu s starši?

In nikakor ne mislite, da imajo posttravmatski stresni sindrom (PTSD) samo vojni veterani in preživeli iz koncentracijskih taborišč. Kolikokrat na dan vam nekdo pritisne na živec že samo z eno besedo, stavkom ali pogledom? Kolikokrat partner pritisne na vaše gumbe in bi najraje kar eksplodirali? Kolikokrat se vam že samo zaradi tona v glasu vašega starša zamegli pred očmi?

To so vse tako imenovani gumbi oz. sprožilci, ki smo jih prenesli iz otroštva, in gre za popolnoma isti mehanizem kot pri vojnih veteranih – slišijo pok petarde in že mislijo, da zunaj divja vojna. Enako mi avtomatsko 'naučeno' reagiramo na določene besede in dejanja drugih ljudi in se ujezimo, prestrašimo, razžalostimo, zapaničarimo, napademo nazaj, se užalimo, zamerimo, se počutimo manjvredne, eksplodiramo in tako naprej. Vse to zaradi čustvenih travm iz otroštva. Nikar ne zmanjšujte njihovega pomena. Kajti v tem primeru s svojim notranjim otrokom počnete isto, kot so počeli vaši starši: ne priznavate njegove bolečine. Če danes ne živite srečnega življenja, so vzroki v vašem otroštvu, in ne v dogodku, ki se vam je zgodil lani. Dogodki v odrasli dobi so samo preslikava čustvene realnosti iz otroštva.

Zato RESNIČNO poslušajte, kaj vam želijo vaša čustva povedati, in se potopite v svojo senco brez bežanja, kajti prihajajo na dan zato, da jih integriramo in se 'dopolnimo' s pozabljenimi in prezrtimi deli sebe, ki smo jih zavračali desetletja. To je čudovita pot celjenja, preporoda, obogatitve in osvoboditve svoje prave Biti. 

Komentarji (1)

  Podaj svoj komentar in prejmi na svoj račun 3 žarke (velja le za tvoj prvi komentar)!
Roberto
  komentiral 2 teden nazaj
Apsolutno se strinjam z kometarjem

Facebook komentarji

Nalagam...