Času sedanjosti, kjer je le redko zaznati moč podpisa poguma, vlada čar nepredvidljivosti. Čar, ki se spotika ob mnoge tiste, ki z veliki željami po kreaciji lastnih uspehov brodimo po vodah neizpolnjenih obljub src. Strah, ki botruje premnogim odločitvam uma, nas potiska na konec že tako dolge čakalne vrste. Življenjske čakalne vrste. Sprejeti čar in čas novodobnega razmišljanja, prevzeti odgovornost za lastno razmišljanje in spremeniti pozicijo vrednote poguma. To je bistveno za preobrat toka trenutnega življenjskega položaja. Vsak preobrat zahteva odločitev. Odločitev, ki temelji na naših dosedanjih življenjskih izkušnjah in splošni naravnanosti.
Odločitev je točka gledišča, razgled, s katerega vidimo širna polja pretekle prehojene poti in golih trenutkov, ki so še pred nami. Najsi bodo zaviti v oblake nejasnosti ali pa čisti kot jutranja rosa, tu so da jih oblikujemo. Edino orodje, ki ga potrebujemo, da zaženemo prepletena kolesja naših obstojev, je zaznava občutij, ki jih gojimo v sedanjosti. Občutek o lastni vrednosti, lastnih željah in potrebah, občutek ljubezni do sebe in življenja, ki ga gradimo. Občutek, da smo nadeli kožo, ki se popolnoma zlije z našemi pričakovanji. Občutek složnosti uma in srca. Stik z nami sami je ročica pogona kolesij. Sprva težko vrtenje prerašča v lahkotnejše in bolj ubrano delovanje številnih aspektov. Hitrost vrtljajev je hitrost naših misli in posledičnih odločitev. Odločitve potegnejo za seboj paleto najrazličnejših odtenkov in tako kot so pomembne tiste s svetlejšim tonom, so pomembni tudi temnejši barvni odtenki. Ti so le odraz naših notranjih senc, ki jih docela še nismo sprejeli. Sence, ki so pravzaprav naši darovi in del skupnosti našega bitja. Osenčeni darovi zaustavljajo ubranost gibanja potekov dogodkov. In tu se pojavi dvom, sad našega uma, zaviralec pretoka energij in hkrati strah pred življenjem. Preden se zavemo, da smo ponovno padli v zanko preteklosti , že kreiramo naše življenje dalje. Življenje, ki je na las podobno tistemu, iz čigar krempljev smo se končno izvili in ponovno zadihali. Kolesje se sčasoma ustavi in odločimo se, da se sedaj, enkrat za zmeraj ustavimo tudi mi. Potno utrujeni in razočarani nad seboj. A če prevetrimo dogodke za nazaj, lahko ugotovimo, da smo se v dani točki sedanjosti pozabili soočiti s strahom živeti. In tu je zanka, ki nas vedno znova potiska nazaj na start in odmika od ciljne črte. Ko se soočimo s strahom pred življenjem, se nam življenje pokaže v novi luči, brez nepotrebnega balasta, nepotrebnih opisov in razlag. Obstaja.
In ko bomo znova stali na točki sedanjosti in bomo zrli v daljavo, naj nas vodi življenje samo. Ne hitimo naprej brez poglobljenih vdihov novih izkušenj. Ne sprejemajmo odločitev, ki temeljijo na izmišljenih strahovih naših umov. Ne nadejajmo se novega življenja, če nismo najprej pripravljeni ga poiskati znotraj nas samih. Izbrišimo sledi skrbi iz naših obrazov, poglobimo razgled v stičišče naših odločitev, globoko zajemimo sapo in se preprosto spustimo iz roba prepada na pot še neodkritih spoznanj.
Na odločitve Življenja,
Katja Valenčak
inspiracije