Taja Albolena

Koan: zgodba o metulju

14. november 2012    2310 ogledov

Všeč mi je prispodoba o gosenici in metulju. Simbolično predstavlja našo osebno preobrazbo in v sebi nosi pomembna sporočila za naš razvoj. Če si predstavljamo, da je vsak posameznik v resnici gosenica, potem lažje razumemo proces, skozi katerega potujemo na svoji poti preobrazbe. 

V življenju posameznika dnevi minevajo in nekateri prijatelji se spreminjajo v čudovite metulje, drugi spet ostajajo gosenice, se postarajo in umrejo kot gosenice. Metulj gosenici ne more dokazati, da lahko postane metulj. Ničesar ne more narediti, da bi se gosenica lažje odločila, da se zabubi. Kar lahko naredi, je, da v njem sproži hrepenenje. 

Vsak čudovit metulj, ki ga opazujemo, je rezultat preobrazbe. Preobrazba je pot, po kateri hodimo vsi, le da se ji nekateri zelo upirajo. Sprememba je narava življenja in edina stalnica v naših življenjih je v resnici sprememba. In vendar porabljamo ogromne količine svoje dragocene življenjske energije zato, da se spremembi upiramo. Svoje upiranje preobrazbi in oklepanje starega drago plačujemo, s trpljenjem. In to trpljenje zaradi izogibanja spremembi pogosto utapljamo v alkoholu, potlačimo s prenajedanjem, odvisnostjo z drogami, obsedenostjo s seksom, z bolečimi odnosi ali z depresijo, tudi z deloholizmom, z vsemi oblikami odvisnosti od substanc, občutenja, stvari ali ljudi. Kajti substance nam pomagajo, da ostajamo v otopelosti. Na srečanjih Ženska v svoji polni moči govorimo o tem, kako radi užitek iščemo v stvareh zunaj sebe in tako ustvarjamo odvisnosti. Kajti sploh ženske takrat, ko čutimo v sebi praznino, to poskušamo z nečim zapolniti.

Včasih je gosenicam tega trpljenja dovolj in se odločijo, da bodo sledile naravnemu toku preobrazbe. V trenutku prebujenja, ko gosenica ugleda možnost, da postane metulj, se odloči za spremembo. Takrat nastopi trenutek, ko sta želja po boljšem življenju in bolečina trpljenja v sedanjosti tako veliki, da se je gosenica pripravljena srečati z bolečino preobrazbe.

Metamorfoza gosenico vodi skozi neprepoznavno fazo, v kateri se spremeni v metulja. V resnici gosenica na neki način umre, se spremeni v kozmično juho, iz katere se oblikuje metulj. Preobrazba gosenice v metulja vodi skozi majhno smrt. Vendar bolečina preobrazbe ni nikoli tako boleča, kot si predstavljamo. Pogumni metulji umrejo enkrat, prestrašene gosenice pa vsak dan vsaj tisočkrat, ko si predvajajo najhujše možne scenarije v glavah. Naši možgani ne ločijo, kaj je tisto, kar je resničnost v zunanjem svetu, in kaj je resničnost našega domišljijskega, notranjega sveta. Zanje je vse enako in tako doživljamo stres vedno znova in znova samo s tem, ko si preigravamo ene in iste scenarije.

Če želimo doseči nekaj novega, moramo nekaj starega končati, nekaj bo odšlo, da bi naredilo prostor za novo. Kajti s tem, ko dovolimo starim stvarem, da umirajo, pripravimo prostor za nekaj novega. Najvišja kreacija človeka je prav poustvarjanje samega sebe.

Vedno pomaga, če imamo ob sebi nekoga, ki nas vidi kot metulja in nas vedno znova spominja, kdo smo. Da vas navdihne s svojim zgledom in vedno znova obnavlja vaše notranje hrepenenje. In točno to je tisto, kar želim dati vsem tistim, ki se družimo skozi notranja popotovanja. Ko preobražamo sebe in rastemo, vedno bolj prihajamo v stik s svojimi potenciali, talenti in darovi in vedno več lahko dajemo sebi in drugim. Da se odločimo za preobrazbo, sta potrebna pogum in zaupanje vase. In za to, da vztrajamo do konca, je poleg poguma potrebna tudi vztrajnost.

Pogosto se nam zgodi, da na svoji poti srečamo metuljev zapredek. In kot govori zgodba o metulju in človeku, tudi mi pogosto dolgo opazujemo metuljev zapredek od zunaj in ugotavljamo, da se nič ne dogaja. Pogosto slišim ljudi govoriti o prijateljih, sorodnikih, partnerjih, otrocih, kako se niso pripravljeni spremeniti in nič ne delajo na sebi. V takih trenutkih pogosto pozabimo na fazo preobrazbe, ki lahko traja dlje časa. 

In tako je mož v zgodbi dan za dnem opazoval metuljev zapredek in nekega dne ugotovil, da se je na njem pokazala majhna odprtina. Sedel je na skalo in ure dolgo opazoval metulja, ki se je mučil zriniti svoje telo skozi majhno odprtino. Nato se je zazdelo, da je nehal napredovati, da je prišel do točke, od koder ni več poti naprej.

Mož se je odločil, da bo metulju pomagal. Izvlekel je nož in prerezal preostanek zapredka. Metulj je z lahkoto zdrsnil na zemljo. A zgodilo se je nekaj čudnega. Metuljevo telo je bilo otečeno in krila zmečkana. Moški je še vedno sedel in opazoval metulja, v pričakovanju, da se bodo njegova krila razširila, dala oporo telesu, ki se bo postopoma skrčilo in zravnalo. 

Nič od tega se ni zgodilo. Metulj se je vse svoje življenje plazil po tleh, z oteklim telesom in zmečkanimi krili. Nikdar ni bil sposoben poleteti. 

To, česar mož v svoji dobroti in neučakanosti ni razumel, je, da so omejujoča majhnost zapredka in napor, ki ga mora vložiti metulj, da bi prilezel skozi majhno odprtino, naravna zakonitost, ki metulju omogoča, da potisne tekočino iz telesa v krila. Da se lahko krila razširijo in da je metulj pripravljen poleteti, ko se končno prebije iz zapredka. 

In tako pogosto pozabimo, da je bolečina preobrazbe nujno potrebna, da v njej razvijemo svoje sočutje, spoznamo svetost življenja, razvijemo vztrajnost, pogum, razumevanje in najdemo v sebi modrost. Kajti če bi nam bilo dano sprehoditi se skozi življenje brez vseh ovir, bi nas to pohabilo. Nikoli ne bi bili tako močni, kot smo. In ne samo to. Nikoli se ne bi naučili leteti. 

Moja vloga v preobrazbi posameznika ni vloga učitelja. Kajti kot je povedal Galileo Galilei: »Znanja ni mogoče nikomur dati. Človeka je mogoče le usmeriti, da ga najde v sebi.«

In Resnice se ni mogoče naučiti, treba jo je izkusiti. Treba je preseči znanje, svoje ime in identifikacije s stvarmi okoli sebe, da bi se lahko iz gosenice preobrazili v metulja. Kar mi je zelo jasno, je, da sem lahko navdih za to, kaj je mogoče, da prebudim notranje vedenje, ki ga gosenica ima v sebi, kaj je potrebno za preobrazbo v metulja. Gre za sinhronost, za notranje vedenje, na katero se naravnate, se uskladite s to frekvenco. Moja vloga je v ustvarjanju svetega prostora, alkemične posode, v kateri se preobrazba lahko zgodi. Iz lastne izkušnje svoje preobrazbe črpam navdih in modrost, ki jo delim z ljudmi in tako prebujam vedenje v vsakem posamezniku.

Jaz vidim metulja v Tebi.

Deli svoje izkušnje! 2
  Podaj svoj komentar in prejmi na svoj račun 3 žarke (za tvoj 1. komentar)!
Nataša
  komentiral 7 leto nazaj
Hvala ga.Taja☺❤
Anton
  komentiral 7 leto nazaj
Se vidimo na vrhu - kot je zapisal Zig Ziglar
Jaz pa dodajam - Z vami ali brez vas.
Nalagam...