Zgodba o metulju
Taja Albolena

Zgodba o metulju

piše: Taja Albolena
14. november 2012    667 ogledov

Všeč mi je prispodoba o gosenici in metulju. Simbolično predstavlja našo osebno preobrazbo in v sebi nosi pomembna sporočila za naš razvoj. Če si predstavljamo, da je vsak posameznik v resnici gosenica, potem lažje razumemo proces skozi katerega potujemo na svoji poti preobrazbe. 

V življenju posameznika dnevi minevajo in nekateri prijatelji se spreminjajo v čudovite metulje, drugi spet ostajajo gosenice, se postarajo in umrejo kot gosenice. Metulj gosenici ne more dokazati, da lahko postane metulj. Ničesar ne more narediti, da bi se gosenica lažje odločila, da se zabubi. Kar lahko naredi je, da v njem sproži hrepenenje. 

Vsak čudoviti metulj, ki ga opazujemo, je rezultat preobrazbe. Preobrazba je pot po kateri hodimo vsi, le da se ji eni zelo upirajo. Sprememba je narava življenja in edina stalnica v naših življenjih je v resnici le sprememba. In vendar porabljamo ogromne količine svoje dragocene življenjske energije zato, da se spremembi upiramo. Svoje upiranje preobrazbi in oklepanje starega drago plačujemo, s trpljenjem. In to trpljenje zaradi izogibanja spremembi pogosto utapljamo v alkoholu, potlačimo s prenajedanjem, odvisnostjo z drogami, obsedenostjo s seksom, z bolečimi odnosi ali z depresijo, tudi z deloholizmom, z vsemi oblikami odvisnosti od substanc, občutenja, stvari ali ljudi. Kajti substance nam pomagajo, da ostajamo v otopelosti. Na srečanjih Ženska v svoji polni moči govorimo o tem, kako radi užitek iščemo v stvareh zunaj sebe in tako ustvarjamo odvisnosti. Kajti sploh ženske takrat, ko čutimo v sebi praznino poskušamo to praznino z nečim zapolniti.

Včasih je gosenicam tega trpljenja dovolj in se odločijo, da bodo sledile naravnemu toku preobrazbe. V trenutku prebujenja, ko gosenica ugleda možnost, da postane metulj, se odloči za spremembo. Takrat nastopi trenutek, ko sta želja po boljšem življenju in bolečina trpljenja v sedanjosti tako visoka, da se je gosenica pripravljena srečati z bolečino preobrazbe.

Metamorfoza gosenico vodi skozi neprepoznavno fazo v kateri se spremeni v metulja. V resnici gosenica na nek način umre, se spremeni v kozmično juho iz katere se oblikuje metulj. Preobrazba gosenice v metulja vodi skozi majhno smrt. Vendar bolečina preobrazbe ni nikoli tako boleča, kot si jo predstavljamo. Pogumni metulji umrejo enkrat, prestrašene gosenice pa vsak dan vsaj tisočkrat, ko si predvajajo najhujše možne scenarije v glavah. Naši možgani ne ločijo kaj je tisto, kar je resničnost v zunanjem svetu in kaj je resničnost našega domišljijskega, notranjega sveta. Zanje je vse enako in tako doživljamo stres vedno znova in znova samo s tem, ko si preigravamo ene in iste scenarije.

Če želimo doseči nekaj novega, moramo nekaj starega zaključiti, nekaj bo odšlo, da bi naredilo prostor za novo. Kajti s tem, ko dovolimo starim stvarem, da umirajo pripravimo prostor za nekaj novega. Najvišja kreacija človeka je prav poustvarjanje samega sebe.

Vedno pomaga, če imamo ob sebi nekoga, ki nas vidi kot metulja in nas vedno znova spominja kdo smo. Da vas navdihne s svojim zgledom in vedno znova obnavlja vaše notranje hrepenenje. In točno to je tisto, kar želim dati vsem tistim, ki se družimo skozi notranja popotovanja. Ko preobražamo sebe in rastemo, vedno bolj prihajamo v stik s svojimi potenciali, talenti in darovi in vedno več lahko dajemo sebi in drugim. Da se odločimo za preobrazbo je potreben pogum in zaupanje vase. In tudi zato, da vztrajamo do konca je poleg poguma potrebna tudi vztrajnost.

Pogosto se nam zgodi, da na svoji poti srečamo metuljev zapredek. In kot govori zgodba o metulju in človeku tudi mi pogosto dolgo časa opazujemo metuljev zapredek od zunaj in ugotavljamo, da se nič ne dogaja. Pogosto slišim ljudi govoriti o prijateljih, sorodnikih, partnerjih, otrocih, kako se niso pripravljeni spremeniti in nič ne delajo na sebi. V takih trenutkih pogosto pozabimo na fazo preobrazbe, ki lahko traja dlje časa. 

In tako je mož v zgodbi dan za dnem opazoval metuljev zapredek in nekega dne ugotovil, da se je na zapredku pokazala majhna odprtina. Sedel je na skalo in ure dolgo opazoval metulja, ki se je mučil zriniti svoje telo skozi majhno odprtino. Nato se je zazdelo, da je nehal napredovati, da je prišel do točke, od koder ni več poti naprej.

Mož se je odločil, da bo metulju pomagal. Izvlekel je nož in prerezal preostanek zapredka. Metulj je z lahkoto zdrsnil na zemljo. A zgodilo se je nekaj čudnega. Metuljevo telo je bilo otečeno in krila zmečkana. Moški je še vedno sedel in opazoval metulja, v pričakovanju, da se bodo njegova krila razširila, dala oporo telesu, ki se bo postopoma skrčilo in zravnalo. 

Nič od tega se ni zgodilo. Metulj se je celo svoje življenje plazil po tleh, z oteklim telesom in zmečkanimi krili. Nikdar ni bil sposoben poleteti. 

To, česar mož v svoji dobroti in neučakanosti ni razumel je, da so omejujoča majhnost zapredka in napor, ki ga mora vložiti metulj, da bi prilezel skozi majhno odprtino, naravna zakonitost, ki metulju omogoča, da potisne tekočino iz telesa v krila. Da se lahko krila razširijo in da je metulj pripravljen poleteti, ko se končno prebije iz zapredka. 

In tako pogosto pozabimo, da je bolečina preobrazbe nujno potrebna, da v njej razvijemo svoje sočutje, spoznamo svetost življenja, razvijemo vztrajnost, pogum, razumevanje in najdemo v sebi modrost. Kajti, če bi nam bilo dano sprehoditi se skozi življenje brez vseh ovir, bi nas to pohabilo. Nikoli ne bi bili tako močni, kot smo. In ne samo to. Nikoli se ne bi naučili leteti. 

Moja vloga v preobrazbi posameznika ni vloga učitelja. Kajti kot je povedal Galileo Galilei: »Znanja ni mogoče nikomur dati. Človeka je mogoče le usmeriti, da ga najde v sebi.«

In Resnice se ni moč naučiti, potrebno jo je izkusiti. Potrebno je preseči znanje, svoje ime in identifikacije s stvarmi okoli sebe, da bi se lahko iz gosenice preobrazili v metulja. Kar mi je zelo jasno je, da sem lahko navdih za to, kaj je mogoče, da prebudim notranje vedenje, ki ga gosenica ima v sebi, kaj je potrebno, za preobrazbo v metulja. Gre za sinhronost, za notranje vedenje na katerega se naravnate, se uskladite s to frekvenco. Moja vloga je v ustvarjanju svetega prostora, alkemične posode, v kateri se preobrazba lahko zgodi. Iz lastne izkušnje svoje preobrazbe črpam navdih in modrost, ki jo delim z ljudmi in tako prebujam vedenje v vsakem posamezniku.

Jaz vidim metulja v Tebi.

Namaste, 
Taja Albolena 

 
Nalagam...
PRIJAVI  

Komentarji

  Podaj svoj komentar in prejmi na svoj račun 3 žarke (velja le za tvoj prvi komentar)!
Natasa
  komentiral 1 leto nazaj
Hvala ga.Taja☺❤
Anton
  komentiral 1 leto nazaj
Se vidimo na vrhu - kot je zapisal Zig Ziglar
Jaz pa dodajam - Z vami ali brez vas.

Facebook komentarji