Zavestno sprejemanje ženskosti
Taja Albolena

Zavestno sprejemanje ženskosti

piše: Taja Albolena
26. november 2012    386 ogledov

Notranje ravnovesje

Vsaka ženska in vsak moški imata v sebi tako moške kot ženske atribute. Vsaka oseba je preplet dveh energij, ki jih v tradicionalni kitajski filozofiji taoizma imenujejo jin in jang. Oba skupaj ustvarjata celoto. Če ti dve energiji moškosti in ženskosti nista uravnovešeni v osebnem življenju, v družbi, kulturi ali religiji, to ustvarja občutek izolacije, ločenosti, nesreče, nezadovoljstva, kot da je nekaj narobe. Za občutek povezanosti, sodelovanja, zadovoljstva in soustvarjanja je ravnovesje med tema dvema silama ključnega pomena.

 

V zahodni družbi se v glavnem zavedamo le enega aspekta – moškosti, in tako živimo v družbi, ki ima moške poglede, moške filozofije, ideale in načine življenja. V resnici živimo le napol zavestni in z napol odkritim obrazom. Ženska zavest in ženski obraz sta skrita za tančico, skrita večini pogledov in morda nas prav zaradi tega razburja muslimanska ženska, popolnoma zavita v burko, ki počaka na čas, ko je varno, da razkrije sebe v svoji celoti.

 

Ženskost nima nobene povezave s feminizmom in ni tema zgolj in samo za ženske. Ženskost je metafora za povezanost vsega, kar je. Ni element ali energija, ki bi nas ločevala, v resnici nas povezuje. Moškost je po svoji naravi zelo usmerjena navzven, aktivna in dogmatična, na trenutke oblastna. Ženskost pa je po svoji naravi sprejemljiva, intuitivna, utelešena, deli in neguje. Ženski način so povezovanje, kroženje, dopuščanje. Moški način pa je zelo tekmovalen in zato ločevalen, analitičen in nespremenljiv. Stvari so v tem sistemu eksaktne, točno določene in organizirane. Stojimo pred izzivom, ko moramo ta dva aspekta v sebi povezati.

 

Notranja poroka

Kot družba stojimo na prelomni točki, ko se kažeta lakota in globoko hrepenenje po ženski energiji. Kot družba smo ponižali Zemljo ter modrost kreacije in popolnoma samoumevno nam je, da živimo v moški družbi, ki favorizira um nad materijo in telesom. Prihaja čas, ko bo treba prisluhniti Zemlji. Zemlja je naša priča, naš vodnik in naš dom.

 

Dandanes so mesta, hiše in stanovanja le prebivališča, in ne domovi. Soočeni smo z epidemijo depresije, čustvene in duhovne bolezni, ki je posledica zanikanja naravnih ritmov in našega oddaljevanja Naravi. Ne glede na tehnološko razvitost in vse dosežke so ljudje vedno bolj neizpolnjeni in nesrečni. Že dolgo časa se govori o poroki med moškostjo in ženskostjo v samem sebi, o združenju materije, življenja in zavesti, ki vodi v naraven način življenja. In vendar se ta poroka zgodi le, ko se zavemo ženskega načina in kako ga uravnovesimo z moškim načinom. Dolgo sem iskala način, kako, dokler nisem dopustila, da je on našel mene. Kajti zaradi našega načina življenja lahko pridemo v stik z ženskostjo le skozi refleksijo tega, kar nam manjka, po čemer hrepenimo in kar želimo spremeniti.

 

Ženski način ali ženski sistem moči nas vabi, da uravnovesimo kvalitete moškosti s kvalitetami ženskosti. Ne gre za to, da karkoli nadomestimo, zamenjamo, in ne gre za pristop ali–ali. Gre za to, da se moramo sprejeti in se soočiti z vsemi deli sebe, jim dopustiti, da so del nas, brez potrebe po spreminjanju in nadomeščanju. V moškem sistemu moči smo pogosto do sebe nasilni in se zlorabljamo, ko želimo z afirmacijami ali pozitivnim prepričanjem zamenjati strukture prepričanj in vzorcev. V resnici želimo dominirati, nadzorovati tiste dele sebe, kjer so ta prepričanja usidrana. Poskušali smo analizirati, potiskati, zamenjevati, na novo učiti, spreminjati, prizadevali smo si, da se ne bi več identificirali s stvarmi, ki nas motijo, in bi se preprosto osredotočili na nekaj drugega. Vendar večini vse to ni prineslo želenih rezultatov. Kar moramo narediti, je skozi ženski sistem moči povezati, vzpostaviti stik in ustvariti odnos med deli v sebi, namesto da smo do njih sovražni in jih poskušamo zamenjati ali nadomestiti z drugimi. Ženski način preobrazbe poteka skozi negovanje.

 

Prebujanje ženskega duha

Klic, ki ga številni čutijo v sebi, je klic po globokih duhovnih odnosih. Ta intimnost, po kateri hrepenimo, je naravni odnos, ki nosi v sebi kvaliteto ženskosti. Kot mati, ki nas čuva, nas ščiti, neguje in vodi, večina hrepeni po materinstvu duhovne vrste, kar razloži veliko zanimanje za angele in vsa nevidna bitja, ki so naši pomočniki, za intuicijo in duhovne sfere. Materinstvo v moškem sistemu moči nima svoje vrednosti, saj idealiziramo tekmovalnost, doseganje in nagrajevanje. In vendar je materinstvo vseh nas prepotrebno, če želimo razvoj, da se življenje nadaljuje. 

 

V moškem sistemu moči je celo Bog dobil vlogo vladarja, avtoritete, dogmatičnega postavljavca zakonov, ki je strah in trepet, je ločen od ljudi in je oddaljen, nekje zgoraj v svojih prostorih raja.

Velika mati kot simbol Boga je v glavnem del poganskih tradicij in je bolj prisotna na vzhodu, kot na zahodu. Boginja, ki povezuje, je kreatorica vsega, kar je, je vir življenja, je modrost – Sophia, Shekinah, Hokmah. Je naša mati.

 

Pionirka na področju prebujanja ženskosti je pisateljica Marion Woodman, ki v svoji knjigi Zavestna Ženskost opisuje:

 

»… notranje prostranstvo je nova značilnost, ki se šele oblikuje. V zgodnjem 19. stoletju je romanticizem ustvaril notranje prostranstvo, ki je idealiziralo naravo. Narava je bila negovalna mati. Darwin je to končal.

Dandanes pa začenjamo prepoznavati posledice ignoriranja obeh strani arhetipa mame. Nimamo časa, da bi lahko bili sentimentalni v svojem razmišljanju ali v akcijah. Zahteva se mutacija v evoluciji zavesti. Mislim, da se materija – ki je latinskega izvora in pomeni mati, telo  želi ozavestiti, želi spustiti svetlobo iz zgoščenosti, gostote materije. To so slikali francoski impresionisti. Tukaj se srečata kvantna fizika in sanje. To je zame nov nivo zavestne ženskosti, ki še nikoli ni bil prisoten na tem svetu; zavestno prepoznavanje energije, modrosti, Sofije, v materiji.«

 

Živimo v času, ki je prepoln opozoril, znamenj in prerokb. Ta opozorila prihajajo skozi ženskost, subtilna, a vendar močna, intuitivna in resnična. Vsi vemo, da stvari ne morejo ostati take, kot so, vemo, da ne moremo več konzumirati v obsegu, kot se dogaja zdaj, vemo, da ne moremo več onesnaževati več, kot onesnažujemo zdaj. In osvoboditev prihaja skozi ženski sistem moči, skozi ženski način. Kolektivno se moramo tako moški kot ženske naučiti, kako biti in ne večno delovati. Vedeti moramo, da je čas, da se ustavimo, da gremo v kontemplacijo in spremenimo svoj pristop in pogled na bolje. Namesto da delamo na sebi, je prišel čas, da se negujemo.

 

Na svoji poti sem prišla do točke, ko sem začutila, kam me vodi pot, ko sem si dopustila, da me vodi moja notranjost. In da sem lahko dopustila, da se to zgodi, sem morala svojo notranjost najprej spoznati. In ni ga večjega strahu za večino ljudi kot stopiti v neznano, tja, kamor še ni stopila človeška noga, tja, kamor je usojeno, da stopi tvoja.

 

Materinstvo do samega sebe kot pot

Janet Parker Vaughan je v svoji knjigi Living Nature čudovito opisala usmeritve in pot, po kateri v zadnjem letu hodim tudi sama. Vabim vas, da se mi pridružite.

»Velika Mati umira in v njenem umiranju kot Narava se bori za življenje. Da bi ji pomagali v njenem boju, verjamem, da moramo prebuditi svojega notranjega otroka. Videti se moramo kot del Narave s ponižnostjo in začudenjem. Da bi ji pomagali v njenem boju, moramo opustiti globoko zakoreninjene mite; tega o Adamu in Evi, mit, ki je ovekovečil idejo, da je Eva, mati vsega živega, vir vsega zla. Ta mit je v vseh svojih negativnih interpretacijah skozi židovske, krščanske in islamske tradicije vodil skozi stoletja očrnitve ženske, represijo in razvrednotenje ženskosti tako v moških kot v ženskah in v končno uničenje planeta. Kajti če ne bomo preobrazili Evine bolečine, ki si jo delimo, če je ne bomo vzljubili in spoznali, kdo je, bo v svoji oskrunjenosti pobesnela.

 

Verjamem, da je čas za novo zgodbo. In pomembno poglavje v tej zgodbi ima opraviti z obnavljanjem, znotraj naše kulture in znotraj posameznika, ravnovesja med obnovljeno ženskostjo in novo moškostjo. Na tem ravnovesju sloni zdravje našega planeta. To lahko imenujete rekalibracija moškega in ženskega, pa naj bo to leva možganska polovica, ki se povezuje z desno možgansko polovico; ali radikalna sprememba in spoštovanje ter uporaba človeških raznolikih darov; ali ekološke in tehnološke akcije in odločitve, ki prihajajo iz maternice globokih človeških intuitivnih moči. Kakorkoli poimenujete ali označite ta korak, je popolnoma nepomembno. Kar je pomembno, je, da mi kot človeška bitja ponovno najdemo sebe v povezanosti z dušo sveta. Potem bomo vedeli, kaj nam je storiti. Vedeli bomo, kaj je naš del v preobrazbi Zemljine žalosti skozi akcije, ki nas povezujejo z drugimi človeškimi bitji in planetarnim eko sistemom.

 

Na svojem popotovanju sem mislila, sem videla, sem se čudila, me je bilo strah, sem si predstavljala, sem slišala, sem razumela, vendar šele, ko sem 'čutila', sem našla svoje mesto v pomoči planetu, da se premakne v ekološko zdravi nazor.

 

Verjamem, da če vsak najde svoje mesto v zlati mreži svetlobe, če preobrazimo strahove in bolečino, ki nam preprečuje, da bi videli in bili ta svetloba – pa naj bomo učitelj, pisatelj, teolog, zdravitelj, lastnik tovarne, odvetnik, okoljevarstveni aktivist, potrošnik, organski vrtnar, prepok, kmet, pisec pisem, znanstvenik, oblikovalec, pripovedovalec – če lahko najdemo svoje mesto, mati Narava ne bo umrla in svet se ne bo končal. Zaživeli bomo novo zgodbo odgovornosti, pravičnosti in ljubezni. Pomagali bomo veliki Materi v njeni izjemni moči, da reši sebe. Vzpostavili bomo sveto ravnovesje.«

 

Materinstvo do vseh delov sebe, v sebi, povezanost z vsemi deli naše osebnosti, naše identitete je izjemno pomembno. Kot je rekel Jezus: "Poimenovanje te bo osvobodilo", nas osvobajata notranje zavedanje ter ozaveščanje občutkov in občutij, ki so shranjeni v naših telesih. Edina pot vase vodi skozi čutenje, skozi utelešenje, skozi izkušanje, in ne mentalno razglabljanje, razmišljanje in pametovanje. 

 

Toliko let sem preživela v moškem sistemu moči, v tehnikah, analiziranju, organiziranju, strukturiranju, da poznam pot, ki jo prehodi večina, kje se zataknemo, kje se sabotiramo in kateri strahovi nas ne spustijo v neznano. Kajti ženski način je divji, kaotičen, neznan, je sočen in živ in se nenehno spreminja. Nima zemljevida in vendar ima kompas, ki te vodi skozi notranje prostranosti lastne biti. S seboj prinaša svobodo, radost, izpolnjenost in smisel življenja, ki ga tako strastno iščemo zunaj sebe. Ženski način te pelje noter, v globino in širino, v neznano in hkrati tako znano in domače. Čas je, da stopimo na pot srca. Čas je, da začutimo sami sebe. Čas je, da polno zaživimo.

 
Nalagam...
PRIJAVI  

Komentarji

  Bodi prvi in podaj svoj komentar! S svojim komentarjem dobiš tudi 3 žarke!

Facebook komentarji