Ženska, si zgled svoji hčerki!
Taja Albolena

Ženska, si zgled svoji hčerki!

piše: Taja Albolena
5. december 2012    211 ogledov

Ko sem bila leta 1997 prvič noseča, sem v enem od uvidov, ki sem jih prejela, zelo jasno dobila sporočilo, da je dovolj pretvarjanja, da delam na sebi, hkrati pa krivim druge za stvari, ki se mi dogajajo. Ko danes gledam nazaj, ugotavljam, da so se zametki tega, kar danes predajam ženskam, oblikovali že takrat.

Nato sem spoznala, da v resnici ne gre za delo na sebi, ampak da je naloga ženske, da se spomni, kako negovati sebe, in to preda naslednji generaciji. Kajti ko delamo na sebi, poskušamo spreminjati stvari v zunanjem svetu, želimo spremeniti, kar nam ni všeč, kar bi raje videli, da ni del nas, poskušamo spreminjati sami sebe. 

Negovanje sebe je del drugačne paradigme. Ko negujemo sebe, smo sočutni do vseh delov sebe, sprejemamo vse dele sebe, tudi če nam niso všeč. Paradigma negovanja govori o brezpogojni ljubezni do sebe in do drugih, ko nikogar ne poskušamo spremeniti.

 

Začetek preobrazbe

Moja vizija, ki jo je sprožila izjava dalajlame leta 2009, ko je izjavil, da bo zahodna ženska tista, ki bo rešila svet, je bila, da smo me tiste, ki to lahko naredimo. Dojela sem, da je vse, kar moramo narediti, to, da postanemo najsrečnejše Ženske na svetu. Zakaj?

Ženska je tista, ki vzgaja naslednjo generacijo. Ženska s svojim zgledom pokaže, kako poskrbeti zase v prvih sedmih letih otrokovega življenja, ko ima nanj najmočnejši vpliv. Otroci ne delajo tega, kar rečemo, ampak to, kar čutijo, da lahko delajo. Čutenje sebe in sprejemanje sebe, negovanje sebe in brezpogojna ljubezen so največja dota, ki jo lahko predamo naslednji generaciji.

Učimo z zgledom in vzgajamo z lastnim zgledom, s tem, kar SMO, in ne s tem, kar DELAMO. Zato sem dojela, da nima smisla, da vzgajamo otroke in jim govorimo, kakšni bi morali biti. Najprej moramo mi postati to, kar želimo gledati v svetu. Dejstvo je, da moramo najprej me ženske postati to, kar smo, da bi to lahko prenesle na naslednjo generacijo.

 

Bolečina

Ko sem na enem od seminarjev delala nalogo, kaj bi spremenila na svetu, če bi imela vsa sredstva in moč v svojih rokah, če bi lahko spremenila eno samo stvar, kaj bi to bilo, je na površje priplavala bolečina zlorabe. Moja največja bolečina je spolna zloraba deklic, otrok. Kajti otrok se ne odloča zavestno, da se poda po tej poti, čeprav zdaj razumem tudi to, da je to izbira duše, kaj bo izkusila in kako se bo izrazila. Vendar zaradi tega bolečina ob tem, ko gledam ta mala bitja, kako jih zlorabljajo, ni prav nič manjša. 

Moje delo, moj navdih za DivineWoman Blueprint™ je prišel iz dejstva, da če me odrasle ženske ne prepoznavamo svoje vrednosti kot Ženske, če me ne cenimo sebe, tega tudi ne moremo predati naslednji generaciji. Spoznala sem, da prostitucije otrok ne moremo rešiti s pregonom tistih, ki zlorabljajo, kajti vedno gre za vibracijsko ujemanje. Edini način, da spremenimo stvari, je, da spremenimo to vibracijsko ujemanje v otrocih, in to lahko naredimo le tako, da se ženske ozaveščamo in se začnemo zavedati, da je neresnica, da smo nemočne, šibke, da ne moremo ničesar spremeniti, kar še vedno verjame veliko žensk. Dojela sem, da ženske prav s to paradigmo žrtve, nemočne, šibke ženske, ustvarjamo situacije, v katerih nam zunanje energije ustvarijo okoliščine, v katerih se nam potrjujejo naša prepričanja, da smo nemočne in šibke. In pogosto je to skozi agresijo, tiranstvo in nasilje na spolnem področju, ker sta tukaj pri ženskah največji upor in največja bolečina.

 

Negovanje sebe

Dojela sem, da ženske sploh ne poznamo samih sebe, ker nimamo zgleda, ker nimamo prednic, ki bi v polnosti živele kot Ženske. Ker je bil aspekt Ženske v njeni polni moči dolgo časa preganjan in skozi zgodovino pogosto zanikan ali izkrivljen, tako da je to ustrezalo takratnim okoliščinam.

 

Zato se moramo na novo naučiti, kako negovati sebe, namesto da zapademo v žrtvovanje in mučenico, ki se žrtvuje za druge in trpinči samo sebe, zato da bi bili drugi zadovoljni in srečni.

Ko je bila moja hči še majhna, sem dojela, da ji lahko največ dam s tem, ko poskrbim zase in negujem samo sebe. S tem, ko sem ljubezen, ko sem mir, ko sem radost in sreča v sebi.

Namesto da se žrtvujem za svoje otroke, grem čez vse meje in sem sitna in nerazpoložena, ker mi nihče ne daje tega, po čemer hrepenim, sem dojela, da se moram naučiti vse to najprej dati sama sebi. Kajti nihče me ne bo rešil. 

Namesto da sem poskušala imeti vse pospravljeno, urejeno in sem živčna razvalina, ker ni mi uspelo narediti vsega, kar sem si zastavila, sem včasih preprosto vse spustila in zamižala na eno ali pa kar na obe očesi in naredila tisto stvar, ki je bila v tistem trenutku do mene najbolj prijazna.

 

Seveda sprva to sploh ni bilo lahko, kajti kot večina sem bila udomačena od svojih prednic v to, kaj je pomembno, in sem sprva vedno znova poskušala delovati, namesto da bi negovala sebe, kajti hotela sem biti dobra mati, imeti pospravljeno, dosegati zastavljene cilje in biti pohvaljena. Le počasi sem se prav zaradi zavedanja, kaj sporočam svojim otrokom, izvlekla iz starih pogojenosti in navad ter sprejela nove.

 

Udomačevanje

Udomačevanje poteka skozi sistem kaznovanja in nagrajevanja. Tako vam odrasli, ko ste majhni, povedo, da ste pridni, ko delate stvari, ki jih odrasli želijo od vas, in da ste poredni, ko ne naredite, kar želijo od vas. Tako se naučite presojanja. Tako se ustvari ločenost znotraj vas samih.

Ko prekršite pravila, ste kaznovani, in ko ravnate v skladu s pravili, ste nagrajeni. Včasih ste kaznovani, ne da bi bili poredni, in včasih ste nagrajeni, ne da bi bili pridni. Iz strahu pred kaznovanjem in želje po nagrajevanju začnete ugajati. Tako se začne igra pretvarjanja, ko se pretvarjate samo zato, da bi ustregli drugim, samo zato, da bi bili zanje dovolj dobri. 

Pretvarjate se, da ste nekaj, kar niste, iz strahu pred zavrnitvijo. In strah pred zavrnitvijo preraste v strah pred tem, da ne bi bili dovolj dobri. Tako ljudje postanejo kopije prepričanj staršev, družbe in religije. In tako delujemo kot kopije v svojem odraslem življenju.

 

Izjemno pomembno je zavedanje, da majhen otrok nima priložnosti izbirati. Otrok ne izbira svojih dogovorov, svojih prepričanj, temveč se strinja s podatki, ki jih dobiva od ljudi, ki so mu blizu. Podatke lahko shranite le, če se z njimi strinjate. Lahko sicer pritegnejo vašo pozornost, a jih ne potrdite, jim ne verjamete in teh informacij ne shranite. Kakor hitro pa se z njimi strinjate, vanje verjamete, in to sprejmete brez dvomov. Kot otroci si niste sami izbrali svojih prepričanj. Lahko bi se uprli, vendar majhni otroci še niso dovolj močni za kaj takega. Arhetip upornika se začne razvijati šele s puberteto, po 14. letu starosti. Rezultat tega je predaja prepričanjem s privoljenjem in tako ste ustvarili celoten sistem prepričanj znotraj sebe.

 

Postani najsrečnejša Ženska na svetu

Ko sem prvič rodila, sem se v sebi odločila, da vsega svojega 'sranja' in svoje udomačenosti ne želim predati naslednji generaciji kot vroč krompirček. Odločila sem se, da se ta medgeneracijski prenos podedovanih navad, vzorcev in prepričanj konča pri meni, da se bom z vsem tem soočila in to preobrazila za vse prihodnje generacije, in ne zase. Kajti svojim otrokom sem želela svetlo prihodnost in več svobode v Kreaciji svojega življenja že v startu.

 

Priložnost imam namreč opazovati številne pogojenosti in udomačenosti odraslih, s katerimi prihajam v stik, in si pogosto ne morem kaj, da ne bi opazila, kako ljudje še vedno delujejo iz svojih otroških ranjenosti in bolečin tega, kar so jim, ko so bili majhni, naredili starši, ali pa tega, česar jim niso dali. Kljub temu da so stari 30, 40, 50 let, ljudje tega ranjenega otroka še vedno živijo v sebi in svoje življenje živijo iz tega dela v sebi. To je notranja dinamika, ko so ljudje dobesedno na notranji avtomatiki, sama temu pravim, da so na daljinski upravljalnik, kajti ko nekdo pritisne na gumb, delujejo iz starih bolečin v sebi, iz starih ranjenosti in se zato ali branijo ali pa se borijo.

 

To me je spodbudilo k ozaveščanju predvsem žensk, da moramo najprej postati starši svojemu notranjemu otroku, postati srečne in izpolnjene v sebi, če želimo v družbi pustiti pečat in narediti pozitivno razliko v življenju ljudi, s katerimi prihajamo v stik, in predvsem pri svojih otrocih. In od tukaj se rojevajo moje delovanje, moja vizija in moja misija. Tukaj je temelj najsrečnejše ženske na svetu.

Kajti najprej moraš spoznati sebe, prevzeti polno odgovornost zase in za svoje odzive. V polnosti sprejeti sebe, se negovati in Biti to, kar SI.

 
Nalagam...
PRIJAVI  

Komentarji

  Bodi prvi in podaj svoj komentar! S svojim komentarjem dobiš tudi 3 žarke!

Facebook komentarji