Blaž Kos

Bližnjice v življenju ne obstajajo

piše: Blaž Kos
7. november 2010    359 ogledov

Vedno manj spremljam tiskane medije, vendar kljub temu sem ter tja prelistam kakšen časopis, revijo, kdaj pa kdaj tudi tračarsko revijo. Najpogosteje na letališču ali ob drugih priložnostih, ko imam daljši čakalni časovni blok. Tako sem ravno pred nekaj dnevi na letu proti Ljubljani prelistal nekaj časopisov. Sicer v vsaki izdaji lahko najdemo veliko primerov 'hitre' življenjske filozofije, o kateri bom pisal, ampak tokrat je bilo tovrstnih objav še toliko več. Naj naštejem nekaj primerov po najboljših zmožnostih, kolikor se še približno spomnim naslovov nekaterih objav. (1) Nakažite minimalno vsoto denarja in za vaše podjetje bomo priskrbeli vsaj trikrat več evropskih sredstev. (2) Rekordna vsota na loteriji, ljudje vplačujejo kot nori. (3) Naročite ta vsemogočni talisman sreče, in če pohitite, prejmete še enega za rezervo ali prijatelja. (4) Čudežno zdravilo, da se znebite odvečnih kilogramov. V vaš želodec vstavimo napihnjen balon, tako da boste manj lačni in boste čudežno shujšali. (5) Zakaj država ne bo poskrbela za naše pokojnine itn. Takšnih in podobnih objav lahko najdemo v vsakem časopisu precej.

Če pogledate tendenco življenja, ljudje vedno iščemo bližnjice. Poglejte lep travnik, ograjen s tlakovano potjo. Če obstajata dve priljubljeni prehodni točki, ki nista povezani, ju bo človeška noga slej kot prej povezala. Ne glede na blato, uničen travnik in druge, sicer nepomembne posledice. Vzrok za iskanje bližnjic je seveda lenoba, ki v krščanstvu spada med sedem smrtnih grehov. Mehanizem lenobe niti ni tako napačen, sploh če gledamo z energetskega nivoja, saj je namreč raven energije posameznika omejena. Zato je treba z njo varčevati in jo uporabiti čim bolj optimalno. Če pogledamo živalski svet, recimo opice ali tigre, porabijo toliko energije, da pridejo do hrane in se dobro najejo, ko je pravi čas, poskrbijo še za potomstvo, mogoče se tu pa tam še malo poigrajo ali 'poafnajo', preostali čas pa preprosto počivajo.

Človek je v splošnem danes že bolj ali manj daleč od živalskega sveta in postaja vse bolj človeško, v nekaterih primerih celo duhovno bitje. Optimalna poraba energije je še toliko bolj pomembna, saj obstaja veliko več stvari, med katere moramo aplicirati energijo. Zato je tudi pomembno, da znamo 'nabrusiti žago'. Se je pa ta koncept lenosti preselil na povsem druge ravni, kjer nima več nobenega smisla. To je, da pričakujemo, da bomo nekaj dobili popolnoma brez našega vložka. Če si res iskreno in odkrito priznamo, se tudi zavedamo, da kaj takšnega, kot je 'free lunch', ne obstaja, vsaj ne dolgoročno.

Tukaj veljata dve pravili, ki ju lahko najdemo v vseh svetih knjigah pa tudi v tistih o filozofijah življenja, avtobiografijah in še marsikje. Prvo pravilo je, kar seješ, to žanješ. Kolikor vložiš, toliko dobiš. Drugo pravilo je, da v življenju dobimo več tistega, na kar se osredotočimo. Če se osredotočimo na posel, obstaja večja verjetnost, da bomo poslovno postajali bolj in bolj uspešni. Če se osredotočimo na zdravje, bomo vedno bolj in bolj zdravi. Kratkoročno je sicer običajno, da se osredotočimo na eno ali nekaj področij, dolgoročno pa je pomembno, da so področja v ravnovesju. Za vse to je ključnega pomena dolgoročni pogled.

Izjemno pomembno se mi zdi, da si v življenju priznamo, da bližnjice ne obstajajo. Poglejmo področje kariere in denarja. Obstajata samo dve možnosti. Ali ustvarjamo neko vrednost za nekoga ali pa živimo na račun nekoga drugega, ki je ustvaril to vrednost. To bi ponovil še enkrat. Če nam na primer država prispeva vsak mesec neki dodatek ali dobivamo pokojnino, je to vrednost moral nekdo ustvariti; država je z mehanizmi različnih transferov (davki) del denarja, ki je bil plačan za to vrednost, prenesla. Torej ne obstaja nobena takšna stvar, ki bi bila popolnoma brezplačna. Vedno je moral nekdo to ustvariti, se pravi, da živimo na plečih nekoga drugega. Sicer se vsekakor strinjam, da nekateri ljudje v določenem trenutku ne morejo ustvarjati vrednosti, zato je prav, da obstajajo transferni mehanizmi do neke mere.

Ko nekoga doleti nesreča, huda fizična ali psihična bolezen, na primer otroci in ljudje v nesrečnih okoliščinah, si brez dvoma zaslužijo dostojno življenje, čeprav ne morejo ustvarjati vrednosti. Še boljše kot transferi je darovanje. Za vse, ki imajo možnost in zgolj iščejo bližnjice, pa bi morali biti varovalni mehanizmi, da do takih transferov vsaj dolgoročno ne prihaja. Ampak to je že drugo področje, ki se ga tukaj ne bi preveč dotikal. Z vidika posameznika je bistveno to, da če imamo možnost ustvarjati vrednost, se pravi smo fizično, čustveno in mentalno sposobni, nehajmo razmišljati o tem, kako bo za nas poskrbela država, in razmišljajmo raje, kaj lahko ponudimo svetu – kaj so naši talenti, kaj nas veseli v življenju, ali bi se morali prekvalificirati, začeti dodatno izobraževati itn.

Enako velja za vsa druga področja. Zdravja in manj kilogramov nam ne bo prinesla čudežna tabletka, ampak veliko gibanja, zdrava prehrana itn. Dobre odnose z osebami, ki jih imamo radi, bomo imeli le, če bomo vanje redno vlagali. Za vsa življenjska področja je treba skrbeti enako kot za rože. Odkar imam rožo v pisarni, ki sem jo celo sam kupil, še posebno razumem primerjavo. Če je enkrat ne zaliješ, začne veneti; ko spet dobi vodo, zacveti. Če dalj časa ne dobi vode, slej ko prej pridemo do točke, ko dokončno oveni. Tudi če zamenjamo rožo, brez vode, se pravi vložka, bo šlo težko dalj časa. Z iskanjem bližnjic preprosto želimo odkriti vodo, s katero rožo le enkrat zaliješ, pa bi potem nenehno cvetela. Torej ne glede na življenjsko področje, če bomo kaj želeli dobiti z določenega področja, bomo morali iz cone udobja in nekaj narediti za to.

Na tej točki je vseeno pomembno priznati, da vsi ljudje stalno iščemo bližnjice in vedno jih bomo, tudi ko ozavestimo, da bližnjic ni. Pomembno je torej, da se prej ali slej ustavimo, si priznamo, da bližnjic ni, in naprej gradimo korak za korakom. Nič omembe vrednega ni bili narejeno čez noč. Ljudje pri tem precenjujemo kratkoročno časovno obdobje in podcenjujemo dolgoročno časovno obdobje. Zato je nujno potreben dolgoročni pogled, kjer imajo majhne spremembe v današnjem življenju neverjeten vpliv na našo dolgoročno prihodnost. Ta mora biti zgrajena na trdnih temeljih, drugače se zruši kot hiša iz kart. Življenje nas na to opozarja znova in znova, tudi z zelo krutimi prijemi, zato se moramo vseh teh principov zavedati. Bližnjic namreč ni.

Ne glede na vse pa se nam lahko zgodi, da takrat, ko si priznamo neobstoj bližnjic, doživimo še en mrzel tuš. To presenečenje je povezano predvsem s tem, da je treba v življenju po daljši poti nenehno vlagati energijo in se truditi. Pride do veliko znoja in solz. Trdega dela, poskušanja, pridobivanja znanja in podobno. Na koncu celo spoznamo, da je bolj kot cilj pomembna sama pot ter da se ta pot nikoli ne konča. Sestavni del te poti so vzponi in padci in ob vsakem vzponu in padcu pridobimo nove notranje vire. Ni pomembno, koliko si zaslužil v življenju, kako slaven si ali kakšno moč si pridobil. Pomembno je, kaj si postal znotraj. In kot velikokrat omenjeno, ko premagamo določeno raven težav, pride nova, še višja raven, saj nam življenje vedno pošilja le težave, ki smo jih sposobni rešiti. Torej percepcija: Zdaj bom prebral nekaj knjig, implementiral nekaj stvari in moje določeno življenjsko področje bo vse življenje super je napačna. Zadeva je ravno obratna, iz dneva v dan bo treba vlagati več in več na povsem drugih ravneh. Ampak nagrada zagotovo vsekakor tudi pride.

Ko govorimo o kontekstu bližnjic, naletimo še na eno kategorijo, ki nam je vsem izjemno blizu, to je sreča. Ali sreča dejansko obstaja? Moje mnenje o tem je nekoliko mešano. Temelje sreče bi postavil kar s pregovorom »The harder I work, the luckier I get«. Torej več ko vlagamo energije in fokusa v določeno področje, več sreče bomo imeli na tem področju. Nekako verjamem, kot velikokrat omenjeno, da nam življenje pošilja priložnosti in izzive, ki so v določenem trenutku v skladu z našo miselno naravnanostjo, ravnjo kompetentnosti in proaktivnostjo, ki smo jo vložili v to področje.

Kljub vsemu se mi velikokrat zgodi, da za nekoga rečem, ta pa je imel res srečo, ali se recimo splošno govori o tem. Potem grem podrobneje analizirati situacijo in vedno ugotovim, da je ta oseba počela stvari in dejavnosti, ki jih drugi niso. Torej če želimo tudi sami postati 'srečkoti', bomo spet morali v nekaj vložiti energijo.

Motivacijski mehanizem človeštva za vsem tem je običajno zavist ali jeza v skladu s sedmimi smrtnimi grehi. Če nekomu nekaj zavidamo, je to smer, v katero moramo vložiti več energije. Ne v zavist, ampak da dosežemo pozitivne rezultate. Podobno vlogo ima jeza, ki nastane zaradi notranjega konflikta ali zunanje frustracije. Namen jeze je, da nas motivira, da nekaj dosežemo. Podobno čustvo je tudi strah, ki kaže na področja, kjer se moramo še razvijati. Seveda je pomembno, da znamo ta čustva obvladati, vseeno je na tej točki pomembno bolj to, da gre za smerokaz.

Ko s spoznavanjem samega sebe ugotovimo, kaj želimo, bo treba začeti vlagati energijo. To je običajno točka, kjer začnemo iskati bližnjice. Vendar je veliko bolj smotrna strategija modeliranje, ki izhaja iz nevrolingvističnega programiranja. Kaj to pomeni? Preprosto podrobno analiziramo, kaj je nekdo počel, da mu je uspelo na določenem področju, potem to integriramo v svoje življenje. Seveda s spremembami, ki so prilagojene okolju, v katerem živimo, toda temelji so običajno podobni. Velikokrat je situacija celo taka, da se pritožujemo nad določenim področjem življenja, pa sploh nismo nič naredili v tej smeri. Niti prvega koraka. Uspešni ljudje se od neuspešnih ločijo po tem, da prvi stvari naredijo, drugi o njih govorijo ali pa še to ne.

Ne glede na vse pa obstaja tudi veliko situacij, ko se nekomu nekaj zgodi in bi to lahko imeli za čisto srečo. Vedno nekdo zadene na lotu, tudi če ne vloži nič. Moje mnenje o tem je, da so take situacije človeku bolj ali manj namenjene oziroma 'usojene'. Neke prelomne točke, ki nam omogočajo, da dvignemo raven zavesti oziroma se iz teh situacij v resnici nekaj naučimo. Majhni dobitki so verjetno res stvar matematike, veliki dobitki pa po mojem mnenju ne. Sploh če naredite analizo, kaj se dogaja s posamezniki, ki tako pridobijo nekaj materialno velikega. Kot verjetno veste, statistike niso najbolj svetle.

Za konec bi omenil še eno izjemno pomembno komponento, ki resnično vpliva na raven naše sreče. To je, da se vse v življenju giblje v ciklih. V sklopu gibanja ciklov moramo razumeti, kdaj je pravo časovno tempiranje, da lahko hitreje dosežemo določene rezultate. Pogosto slišimo, da nekdo jezdi določen val, trend oziroma paradigmo, in pri tem gre za pomembno razumevanje okolja. Drugi tak del sreče je razumevanje uporabe vzvodov. Vsak posameznik ima omejeno količino dnevnega časa in v tem času lahko opravi zgolj določen seznam stvari, sicer nekoliko odvisno od ravni energije in produktivnosti, vendar še vedno izjemno omejeno. Tako je večina velikih in uspešnih stvari doseženih z vzvodi. Prvi in največji vzvod so znanje, naši možgani in njihova sposobnost kreativnih in analitičnih procesov. Nato sledi denar drugih ljudi, kot so poslovni angeli, in na koncu čas drugih ljudi, ki jih na primer zaposlimo v svojem podjetju.

Če si ogledamo konkretni primer. Recimo če smo se odločili narediti nekaj na področju svojega zdravja. Kakovost tega obsega dve področji, in sicer telesno dejavnost in prehrano. Izboljšav se lahko lotimo sami, brez posebnega znanja, in obstaja velika verjetnost, da si bomo naredili več škode kot koristi. Na drugi strani lahko pogledamo, kaj so počeli ljudje, ki so dosegli cilj, kot ga želimo doseči sami. Nato lahko tudi najamemo strokovnjaka, ki nam pomaga pri dosegi cilja, glede na to, ali želimo na primer postati bodibilderji, preteči maraton ali kaj drugega. Za to, kar bi sami morda potrebovali več let, da bi dosegli sami s pokušanjem, nam je znanje, ki je na voljo v glavah drugih ljudi, ki so to že dosegli, knjigah in drugod, na voljo kot vzvod, da dosežemo enak cilj v veliko krajšem času. To pomeni delati pametno, poleg delati tudi trdo.

Torej če povzamem in zaključim. Vsakič, ko razmišljate o neki bližnjici, prenehajte. Od minimalnih ekstremov, ko se nekateri veselijo, ker jim je blagajničarka zaračunala en jogurt premalo, do tega, da se nekdo jezi, ker ni zadel na lotu. Raje razmišljajte o tem, kako boste s svojimi talenti ustvarili vrednost in jo ponudili na trgu dela, recimo v obliki podjetja. Razmišljajte, kako boste svetu ponudili več brez pričakovanj. Vsak od nas ima talente, s katerimi si lahko ustvari finančni razcvet, in to je z razvijanjem notranjih virov, in ne s tem, da pričakujemo, da nam bo življenje nekaj namenilo brez vložka. Kljub vsemu pa ne smemo v svojem delovanju pozabiti, da je poleg trdega dela pomembno tudi pametno delo, kjer so ključni razumevanje ciklov in s tem časovno tempiranje ter uporaba vzvodov.

Deli svoje mnenje! 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...