Alenka Šironjič

Ali moramo duhove v onostranstvu res pustiti pri miru?

11. april 2017    182 ogledov

Pred medijskimi svetovanji se večkrat srečam z vprašanjem: »Kaj pravite na to, da bi morali duše pustiti pri miru?«

Tako razmišljanje navadno izhaja iz različnih religij ali kolektivnih prepričanj, kjer ni dovoljeno ali pa je neprimerno pogovarjati se z nivojem onostranstva.

Velikokrat nas v to prepričajo tudi različni filmi, kjer v večini primerov pripisujejo posmrtnemu svetu mračne in zastrašujoče značilnosti. Večkrat tudi krožijo zgodbe o klicanju duhov.
Vse to v nas zbuja nelagodje, strah in dvom. In tako ob misli na komunikacijo s preminulimi večkrat pomislimo: »Kaj pa, če je bolje ne drezati v druge svetove?«, »Kaj pa, če si kaj slabega pritegnem v svoje življenje?«, »Kaj pa, če je vse izmišljeno?«, »Ali resnično obstaja svet na drugi strani?«

Toda onostranstvo je vse več kot nekaj groznega in strašljivega. Je nekaj povsem naravnega in prijetnega. Je novi dom naših ljubljenih preminulih.

Preminule duše se resnično zelo trudijo stopiti v stik z nami. In ko prepoznajo, da dovoljujemo možnost, da obstaja nekaj več, kot pa je vidno očem, bodo našli tisoč in en način, da pritegnejo našo pozornost.

Srečanje z medijskim branjem nam tako prinaša številne odgovore in potrditve o situacijah, ki se nam po prehodu naših svojcev dogajajo. Predvsem pa nam prinašajo sporočilo, da nismo nori. Vedno znova se na medijstvih srečam s tem, da ljudje resnično čutijo svoje preminule ob sebi, da resnično slišijo glasove ali jih celo vidijo, le da ne vedo, kaj s tem početi.

Duše si želijo biti v stiku z nami, želijo si naše prisotnosti in nikakor jih ne obremenjujemo, če jih v mislih večkrat pokličemo. Ker hitro potujejo skozi prostor in čas, so ob nas že v trenutku, ko pomislimo nanje. Ob nas so več kot pa kadarkoli prej.

Ko se enkrat spoznamo s svetom onostranstva, vidimo, kako čudovit in miren je. Poln hvaležnosti in ljubezni in podpore. Začutimo mir in svobodo duš, ki tam bivajo.
V onostranstvu namreč ni omejitev prostora in časa, ni plačevanja položnic in skrbi glede službe. Le kako potem ne bi bile duše tam srečne? 

Edina njihova skrb ostajajo žalujoči svojci in prijatelji, ki jim želijo predati sporočilo ljubezni in tolažbe in jim pokazati pot naprej.

Komentarji (0)

  Bodi prvi in podaj svoj komentar! S svojim komentarjem dobiš tudi 3 žarke!

Facebook komentarji

Nalagam...