Če bi bil jaz tvoj ljubi pokojnik, bi ti povedal ...
Mojca Cej

Če bi bil jaz tvoj ljubi pokojnik, bi ti povedal ...

piše: Mojca Cej
26. julij 2016    1269 ogledov

Če bi bil jaz tvoj ljubi pokojnik, bi ti povedal ...

Kako se čutim blizu, a hkrati daleč. Želim, da razumeš, kako je lahko najina komunikacija lahkotna in s tem dokaz, da se vedno lahko nasloniš name.

Vedi, da vse izhaja iz Izvira. Vsi imamo svoj center, iz katerega lahko črpamo vso svojo moč in energijo.

Če bi bil jaz tvoj ljubi pokojnik, bi ti povedal, kako neznansko te spoštujem in imam rad. Sprejemam tvoje odločitve, saj se zavedam, da izhajajo iz tvojega višjega namena.

O, kako bi ti rad povedal, če bi imel možnost zdaj še enkrat živeti v tem trenutku, času, prostoru, kjer si zdaj, da bi še enkrat opazoval travnike ob polni luni in v soju sončnih žarkov, vonjal vse dišave, ki jih imate na Zemlji ... Kako bi še enkrat objel ljudi, ki jih imam rad.

Vedno sem si želel živeti, a sem samo obstajal. Veliko sem delal. Nisem ljubil z odprtim srcem. Poskušal sem veliko stvari, a me je vedno nekaj zmotilo, da nisem naredil tistega. Za vsemi dejanji sta se skrivala strah in nezaupanje. Zdaj pa vidim, čutim, da vse samo je. Živim, tudi če sem fizično mrtev. Ljubim z odprtimi rokami, a vendar tega ne izkušam na način, kot sem, ko sem bil v človeški obliki.

Poglej, tvoje srce je ranjeno od ljubezni. Popolna praznina te včasih zaobjame, ker misliš, da si preveč ljubil. A čistost te pelje do izvira neskončne bližine s samim seboj. Ne boj se je!

Življenje je včasih kruto, neznansko. Počutiš se žalosten, nesprejet, zavrnjen, zlomljen, razbit ..., pa vendar velikokrat še vedno ne veš, da so razpoke in luknje tam samo zato, da se naučiš uporabiti lepilo in orodje ter vse skupaj zalepiš v čudovit mozaik neznanskega razumevanja.

Če bi zdaj živel v vašem svetu, bi samo hodil, gledal, poslušal, vonjal. Vsak trenutek bi doživel z vsemi čutili. Pljuča bi uporabljal za globoke vdihe življenja. Svoje delo bi postavil na stranski tir, posvetil pa bi se odnosom z družino in prijatelji. Želim si, da bi delal dobro, spodbujal ljudi, jih tolažil, združeval v večje skupine in med njimi vzpostavljal stoodstotno zaupanje, da bi se lahko v kriznih trenutkih naslonili na ramo drug drugemu.

Tako rad sem te imel, a ljubezen, ki je med nama po fizični smrti, ni niti najmanj primerljiva s človeško – je resnično neskončna. Celotno vesolje je z nama v ljubezni. Dih smrti je postal dih življenja, združenja in medsebojne pomoči. Ob tebi sem vedno, ko me pokličeš.

Veseli se vsakega trenutka, ne oziraj se v preteklost in ne hodi v prihodnost. Samo bodi, tu, z menoj v pogovoru. Napolni se z mojo ljubeznijo in jaz bom vsrkal najino dušno bratstvo. Skupaj hodiva, z roko v roki, vsak v svoji realnosti, a imava priložnost, da se o teh misterioznih dogajanjih pogovoriva, kadarkoli želiš. Ne bom posegal v tvoje življenje in želim, da se tudi ti ne naslanjaš samo na mojo resničnost, saj morava živeti! To je vendar smisel duše – biti v sami srčiki življenja.

Ko pa želiš, me potrebuješ (prav tako jaz), me pokliči in s teboj bom v burnih trenutkih viharjev. Prav tako se bom veselil v tvoji radosti. Sva eno – ti in vse, kar obstaja v tem vesolju. Zato pomni, nikoli nisi sam. Samo izjokaj vso bolečino, preženi jezo, ki jo skrbno skladiščiš v globinskih predalih telesa, in sprejmi odpuščanje – do mene in tebe same/-ga. Fizične izgube so samo zato, da ti pomagajo prestopiti veliko stopničko v življenju na poti do tvojega cilja.

Rad te imam in ti pošiljam neskončen dih življenja.

 
Nalagam...
PRIJAVI  

Komentarji

  Bodi prvi in podaj svoj komentar! S svojim komentarjem dobiš tudi 3 žarke!

Facebook komentarji