Vesna Juvan

Če ne vidiš jasno, se malo odmakni

piše: Vesna Juvan
17. september 2017    1082 ogledov

V prvem razredu me je učiteljica naučila modrost, ki je na zunaj videti tako preprosta, da sem potrebovala desetletja, da sem jo sploh dala v predalček 'moje modrosti'. Tole pravi: ˝Ko pišeš po tabli in se izgubiš, se malo odmakni. Če ti še vedno ni jasno, kaj si napisala in kako naprej, naredi še korak nazaj, vzemi si trenutek in vse skupaj poglej še enkrat, na novo.˝ Skoraj zagotovo so to povedali tudi vam ali pa vsaj komu iz vašega razreda, tako da do tukaj mislim, da vsi vemo, o čem govorim.

Sama se rada učim iz življenja in skozi preproste stvari, ker se mi zdi ceneje in manj naporno, kot da iščem guruja, za katerega verjamem, da ve, kaj je prav zame, bolje kot jaz ali kot življenje samo. Za življenje se mi v zdi, da me kar dobro pozna, in mu zato precej zaupam. Za poletje je imelo na programu odmik od življenja, ki ga živim. Sama seveda nisem imela tega načrta, ampak če se je že zgodilo, sem šla s tokom.

Večinoma veste, da sem šla na camino. In ta ima svojo moč, ki jo običajno tudi uporabi. Zato sploh hodimo tja. Šla sem s popotnico, ki mi jo je nevede dal sosed. Ko sem mu povedala, da grem na camino, je rekel: ˝A to je tisto, ko si greš dušo pucat?˝ Ja, sem rekla, to je tisto. In ta stavek je ostal z mano. Skupaj s stavkom pa tudi vprašanje, kako si sploh 'spucaš' dušo. Ker, bodimo iskreni, kljub vsemu duhovnemu nakladanju, ki se nam vsak dan valja po ustih, kdo pa zares ve, kaj duša je? No, morda vi veste, jaz sem zase ugotovila, da imam sicer idejo o tem, kaj bi lahko bila, ampak me ne bi presenetilo, če nekoč ugotovim, da sem čisto preprosto brcnila v temo. Zatorej sem se odločila, da pošljem v univerzum sporočilo, da nimam več pojma o ničemer in da naj mi pač da, kar misli, da je trenutno potrebno, da dobim.

Če boste to delali sami doma, naj vas opozorim, da je zelo tvegano, ker včasih dobite nekaj, kar veste, da nočete. Včasih pa ne dobite ničesar in potem mislite, da niste dobili ničesar. ;)

Na caminu se mi je zgodilo, da sem se od življenja, ki ga živim, odmaknila tako popolnoma, da sem ga lahko pogledala kot zunanja opazovalka. Gledala sem ga, kot da je to življenje nekoga drugega, popolnoma brezosebno, brez drame, brez navezanosti. Bilo je, kot da sem se odmaknila od table in postala. Počasi se mi je kristalizirala slika tega, kaj delam, kako čutim, kakšen svet prijateljev in hobijev sem si ustvarila in kaj lahko napišem na tablo, ki jo gledam. Bilo je preprosto in bilo je zelo lepo in spomnila sem se stavka iz svetega pisma: ˝Bog je pogledal, kaj je ustvaril, in bilo je dobro. Potem je ustvaril …˝. Ne spomnim se zaporedja, po katerem je že 'delal', in mislim, da niti ni pomembno. Kar se mi zdi pomembno, je, da se je ustavil, pogledal in bil zadovoljen in potem je ustvarjal naprej. Nobene drame, nobenih ciljev, nobenih tole-še-moram, nobenih milestonov. Preprosto je pogledal, bil zadovoljen in je ustvarjal naprej, spet pogledal, bil zadovoljen in ustvarjal naprej. Igram se celo z mislijo, da niti ni rekel, da je dobro, ker saj veste, sodi um, Bog pa mislim, da ima ta privilegij, da niti nima uma. Mislim, da je ustvaril, pogledal in ustvarjal naprej.

To se mi zdi dobra osnova za življenje. Težava je, da se mi ne ustavimo in pogledamo. Ko nam neha biti jasno, kaj sploh delamo, in smo posledično nezadovoljni, se še bolj osredotočamo na zmedo, ki jo imamo pred nosom, še bolj tiščimo nos v tablo in verjamemo, da če si bomo le dovoljkrat ponovili pravo afirmacijo, se bo vse nekako samo od sebe razrešilo. Verjamemo, da če bomo imeli dovolj dober izgovor, da je to enako, kot da smo nekaj v resnici naredili. To delamo kar naprej. Zamujamo in se izgovarjamo na promet, ne napredujemo in se izgovarjamo na slabe učitelje, ne znamo reči ˝Nočem s tabo na pijačo˝ in se izgovarjamo na pomanjkanje časa, ne znamo pravočasno poskrbeti zase in se izgovarjamo na slab zdravstveni sistem, ki na nas samo služi. Velikokrat mi ljudje tudi rečejo: ˝Ja, samo ti lahko, ker nimaš otrok, ker imaš dovolj dopusta, ker …˝ Saj veste, katere izgovore uporabljate sami. In da si ni treba priznati, da imamo zares veliko zmedo, najdemo običajno nekoga drugega, za katerega je videti, da ima še večjo zmedo, in govorimo raje o njem. Veliko lažje je videti in veliko lažje na kratek rok tudi je. In ko se najde nekdo, ki gre sam s petimi majhnimi otroki, starimi med dve in 10 let, prehodit 900 kilometrov camina, rečemo … Dopolnite sami zase, ker bo vsak rekel nekaj drugega. Nekatere od vas bodo skrbeli otroci, drugi boste prepričani, da je fotr zmešan, nekateri boste vedeli, da ima zagotovo dovolj denarja, da si je to lahko privoščil, spet druge bo skrbelo nekaj popolnoma drugega. On pa, medtem ko mi debatiramo o njem, hodi camino.

Ko napišem kaj podobnega, mi potem ljudje rečejo: ˝Vesna, ampak kako naj to naredim? Kako naj se odmaknem od življenja? Samo tri alineje prosim, ker nimam časa za več kot to.˝ Moj odgovor je: ni alinej. Včasih se zgodi na videz samo zato, ker ste poslali univerzumu zahtevo in je univerzum odgovoril IN ste bili pripravljeni slediti. Včasih se zgodi, pa sploh ne opazimo, in včasih bi se zgodilo, če bi bili pripravljeni življenje najprej sprejeti in mu aktivno slediti. Včasih se zgodi na svoj način in vse, kar moramo narediti mi, je, da to prepoznamo. Poglejte svoje življenje, ker morda se vam dogaja prav zdaj. In če se vam ne in če nimate svojih treh alinej za aktivacijo čudežev, potem začnite s tem, da se usedete v miren kot svoje sobe, zaprete oči, najdete tisti del vas, ki je pripravljen poslušati, in rečete: ˝Pripravljen sem, kaj naj naredim in kdo naj postanem?˝ In potem poslušate, čakate in se zahvaljujete za darove, ki bodo prileteli v vaše življenje. In včasih ti darovi sploh niso videti kot darovi, tako da bodite čuječi. ;)

Komentarji (0)

  Bodi prvi in podaj svoj komentar! S svojim komentarjem dobiš tudi 3 žarke!

Facebook komentarji

Nalagam...