Februar velja za mesec ljubezni.
Ampak če smo povsem iskreni – večina odnosov, ki jih v tem času vidimo okoli sebe, še vedno ni lahkih, romantičnih ali nežnih. Ravno obratno. In to ni prijetno.
Veliko ljudi se srečuje z razočaranjem, oddaljenostjo, z vprašanji, ki jih že dolgo potiskajo na stran. Takimi, ki nimajo lepih odgovorov. In morda je prav zato mesec februar za ljubezen najbolj resničen. Kajti lahko nam pokaže katera ljubezen je zares prava in resnična in katera se zgolj dokazuje za maskami nepristnosti.
Pravijo, da ob smrti potujemo skozi tunel, na koncu katerega je bela svetloba. In tam nas pričakajo bitja, ki nam ob koncu našega življenja postavita dve vprašanji:
Kaj si se naučil? In koliko si ljubil? Vse ostalo na našo poti v resnici ni pomembno.
To je trenutek, ko bi kot duše dali vse, da bi se lahko vrnili nazaj in naredili vse tisto, česar nas je bilo v življenju najbolj strah, a možnosti povratka takrat več ni.
Ljubezen je poleg učenja največji smisel in bistvo vsega življenja na Zemlji. Zares živimo šele takrat, ko ljubimo. A večina nas, ki smo tukaj pa vemo kako zelo presneto težko se je zares odpreti, pokazati svoja resnična čustva, samo ljubiti osebo pred nami povsem brez vseh pričakovanj, da bomo dobili nazaj, to kar smo dali, brez strahu, da bomo prizadeti ter samo biti pred drugo osebo to kar v svojem bistvu v resnici tudi smo. Brez skrivnosti. Brez laži. Brez fige v žepu.
In kako paradoksalno nas v življenju najbolj zabolijo ravno tisti trenutki, ko nismo zares ljubili – ko si nismo upali odpreti, povedati, pokazati sebe. Ko smo molčali, čeprav bi morali spregovoriti. Ko smo zanikali, namesto, da bi povedali resnico. Ko smo igrali varno, namesto da bi bili resnični.
In če obstaja trenutek, ko bi si želeli nazaj, je to prav tisti:
da bi si upali ljubiti takrat, ko nas je bilo najbolj strah.
Ljubezen ni lahka. In nikoli ni bila.
Veliko govorimo o ljubezni.
Malo pa o tem, kako presneto težko jo je živeti.
Ljubiti in biti ljubljen pomeni:
biti viden in slišan,
biti ranljiv,
biti tam brez vsakršne garancije, da boš zaščiten.
Pomeni stati pred drugo osebo brez oklepov,brez strahu, brez strategij, brez vseh skrivnosti.
Brez tihega seštevka v sebi, kaj in koliko sem dal/a in kaj bom dobil/a nazaj.
In prav tukaj večina odneha. Ampak šele tukaj se ljubezen zares prične.
Običajno se v nas nekaj resnično odpre šele takrat, ko dojamemo svojo minljivost. Ne teoretično, ampak zares.
Ko dojamemo, da:
ta odnos ni samoumeven,
se ta trenutek nikoli več ne bo ponovil,
da ta oseba ni zagotovljena in ne bo večno z nami.
Ko se zavemo, da je ali da bi bil današnji pogovor lahko zadnji.
In nehamo zadrževati.
Takrat šele zares odpadejo vse zamere, vse stare zgodbe in vsa dokazovanja.
To je trenutek, ko resnično spustimo vsa razočaranja, vso bolečino in vse rane. Ko spustimo popolnoma vse brez vseh vprašanj in damo v odnos in v tisti trenutek čisto celega sebe. Popolnoma.
Prava ljubezen in sočutje sta zdravilo za popolnoma vse.
Ljubezen ne izbriše bolečine. Naredi jo smiselno.
Ljubezen ni obliž.
Je odprto srce, ki ostane odprto tudi takrat, ko bi se najraje zaprlo.
Ljubezen ni romantika. Ljubezen je pogum.
Ena zelo preprosta praksa (za mesec februar)
Ne afirmacija. Ne ritual.
Samo iskrenost.
Vprašajmo se:
Kje v odnosih trenutno zadržujem sebe? Česa me je v tem odnosu naj strah?
In potem naredimo eno majhno stvar drugače:
povejmo nekaj, kar že dolgo časa držimo v sebi,
ostanimo zares prisotni, ko bi se sicer najraje umaknili in pobegnili,
ali pa prvič priznajmo, da nas zares boli.
To je ljubezen v praksi.
In za konec…
Naj letošnji februar ne bo še en mesec pričakovanj, daril in lepih podob.
Naj bo mesec resnice.
Tiste ljubezni, ki ni popolna.
Ampak je živa.
In ko nas bodo na koncu naše poti vprašali, koliko smo ljubili –
naj odgovor ne bo lep.
Naj bo resničen.
inspiracije