Hrepenenje
Telo nekoliko tesno, duša prežema vse.
Brez njiju ne bilo bi hrepenenja, ki spominja na brezčasje in široko razprte dlani.
Tako drugačna telo in duša, a povezana s tihimi pogovori.
S toliko zvoki spominjata o življenju.
Od kod prihaja glas, ki umiri vse brzice potujočih misli?
Pomislim in da, hrepenenje opominja, da vendarle nismo splet vseh niti, ki vsaka drvi v svojo smer.
Čeprav nas je občasno neznansko strah, se približamo.
Slišim zvoke obmorskih školjk, tiho šelestenje.
Spustim se k tebi, ki nosiš ves pritisk korakov človeka, stopajoč lahno ali močno bobneče.
Spustim telo na zemljo, da si malo odpočijem.
Izza tolikih potujočih oblakov mala špranja modrega neba.
Vse se zdi daleč. V eni točki vse blizu.
V tisti razpoki obstajaš hrepenenje.
Tvoj izvor je izvor svežine, tisto, česar beseda na papirju ne premore.
Nič zapletenega, v besedah srca razumljivo vsem.
Edino si, kar je vedno isto, tisti globok občutek v vsakem od nas.
Tih, a močan podobam belih vrhov gora in globinam morja.
Z žarki prepojiš vse, z zaupanjem obliješ takoj, ko se pojavimo v življenje.
Tukaj na sredini smo.
Med skorjo zemlje in širino neba zveni hrepenenje.
Vendarle nismo sami in nismo hitro bežeče misli.
Zveni poseben zvok, ki spomni, bodi s soncem.
Spominjaj se, da si zaklad.
Bodite s soncem, ko vzide, in bodite s soncem, ko zaide.
Vse v življenju je igra vzhajanja in zahajanja. Vzponov in padcev.
In v življenju življenje, ki nam ponuja, da se srečamo, razhajamo in tako naprej.
Kristina De Ventus
.
inspiracije