Andrej Pešec

Umetnost mirnega reševanja sporov – za vsakim sporom je nezadovoljena potreba

3. november 2019    585 ogledov

Spore navadno rešujemo na štiri načine. Prvi: za spor obtožimo druge. S tem dolgoročno ne rešimo nič. Drugi, malo boljši nivo je, da za spor obtožimo sebe. S tem dolgoročno spet nič ne rešimo, saj tako ohranjamo občutek žrtve, ne da bi se skušali povezati z vzrokom težav in rešitvami le-teh.

Tretji, prvi od nivojev, do katerega je treba priti, uči o tem, da moramo ugotoviti, katera potreba se skriva za tem, da smo bili sami oz. kot otrok konfliktni.

Četrti, najvišji, skoraj božanski nivo, pa pravi, da moramo skušati v konfliktu ugotoviti, katera potreba osebe, s katero smo se zapletli, ni bila zadovoljena, da je prišlo do spora. To razumevanje me je, odkar vem zanj, neštetokrat doma in v službi rešilo številnih hujših incidentov. Posebej se spomnim primera z očetom.

Prišel sem na obisk k staršem. V dnevno sobo vstopi oče, rahlo slabe volje. Skoraj zagotovo je prej spil tudi kakšen kozarček, dva vina. Naravnost mi precej provokativno reče: »A imaš namen vse življenje živeti kot klošar?«

K sreči sem bil v dokaj dobri zavesti in se nisem takoj zadirčno oglasil nazaj, kot bi gotovo to storil še pred nekaj let. Raje kot to sem se v umu vprašal, od kod očetu to; zakaj me je primerjal s klošarjem? Katera potreba bi lahko bila za tem? Iskreno sem skušal dojeti vzrok tega in bil v hipu tudi nagrajen v obliki odlične intuicije, ki mi je od znotraj dala namig.

Očeta vprašam: »Oče, če te prav razumem, te skrbi, da bom živel kot siromak. Da bom revež. Drugim v napoto. Domačim pa v sramoto.« Oče z že opazno mirnejšim tonom odgovori: »Tako je. Kaj je treba tega, da živiš tako? Seliš se sem in tja. Nimaš niti redne službe. Kdo te plačuje? Kje dobiš denar?«

Oče ve, da živim precej drugače kot marsikdo. Posebej v tistem času, ko je prišlo do tega pogovora, sem se resnično selil vsakih nekaj mesecev. Živel sem v stanovanjih prijateljev, ki smo mi jih odstopili, ko so šli na pot v Indijo. Predaval sem na osnovi prostovoljstva in donacij, nikjer pa nisem pogojeval plačila za nič, kar sem delal. Temu sledim še danes. Plačilo je dobrodošlo, nikoli pa ni pogoj. Tako sem razumel, da se za očetovimi ostrimi besedami preprosto skriva dobronamerna potreba po tem, da je njegov sin na varnem. Samostojen in preskrbljen. To sem ubesedil in v trenutku se je atmosfera v prostoru občutno spremenila.

Za vsakim sporom je nezadovoljena potreba.

Lahko rečem tudi, da sem šele tedaj začel dojemati, kakšen večni dobronamernik je moj oče, kar kaže na zelo svoj način. Njemu in mami sem, da ju pomirim, pokazal razpored predavanj in jima na več načinov pokazal ter sčasoma tudi dokazal, da nimata kaj skrbeti, saj sem v dobrih rokah.

Kaj pa ti praviš? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...