Januarska pripoved
Čas začne nov krog, a ne kot vsakič. Stane težji in bolj gost. Ni še spit šampanjec, v objemu ljubezni še vedno čuti se poljub. Besedo motno misel naj razsodi. V duši sedi bogastvo. Odklepa duri in teži na plano. S kom deliti? Vprašanje za sodnika. Kliče nanj veliko delo, težko zdaj nastane. Sekunda resna in resnoba težka. Dalj ko teče, več smo porabili. Dalj ko ide, manj ostane. Mar umetnost, mar je strast, zaljubljen gleda kje naj vzame. Velika je želja, v katero smer naj se obrne? Naj odgrne in razgrne načrte svoje. Tehta zdaj vsak zase. Nihče zares ne ve, še vedno tla so spolzka in neznana. Sodnik zazrt v svoje brezdno išče kar se da globoko. Raziskati mora dolgo zgodovino. Tam, kot misli najde. Kaj je šlo narobe ve preteklost. Od tam se čujejo besede, ki pokličejo nazaj ves smisel. Išče, išče, išče in kot pravi naj bo varno. Preden prehitiš se, preden poželiš preveč, da ne bo bolelo, se ustavi in preudari.
Sodnik spusti se še za dve stopnici. Dom, ne samo, da je varno, se gradi nanovo. Skupnost kjer bili smo, ne vzdrži več. Ne hiti, umiri želje. Čas zahteva naj vsak zase dojame in presodi. Od kod, do kod in kam. In, ko bo križ na nebu, pognale bodo korenine. Sila to je res velika. Vendar nam je počakati, da se razraste in, da dobimo sadež. Stvarnejša kot stane misel, bolj težka je beseda. Manj je več, stara modrost. Četudi bolečina nastane v tvoji glavi, ne prekorači meje. Zdravilo najtežje, ko zažari prevelika misel, je tišina. Naj bo želja in moč, naj bo strast in od nje bol, išči kje lahko v miru se oddahneš. Kam lahko se uležeš in počiješ.
Uravnotežen čas, je brez preteklosti, kot ni prihodnosti. Raste, tako veš da je bilo in, da je. Lahko prečitaš zgodbo celo in se učiš. Lahko porabiš vse kar znaš in se sprobaš. Kar želiš sestavi. Ustvari lepoto, ki jo užiješ, čvrsto in resno. Prav zares. To je novo seme, ki razburka domišljijo. Od tu rasteš do kamor vidiš. Moč in ljubezen sta združena v besedi. Z vsemi tremi pleteš zgradbo, v kateri je tvoj dom. Svet čaka, da se vanj vseliš. Ve da ne veš, vendar vseeno čaka. Razsoditi ti je treba. Dali svet tvoj dom, ali to še vedno je tvoj dvom. Um te pelje kamor razsodiš. Usoda podari razum s katerim skleneš sporazum.
Čas zgubi sedaj veljavo. Teče, teče, teče in se ne ustavi. Tik in tak in tik in tak in tik in tak in tik in tak...., se ne ustavi. Zavest gosti se v globinah, sliši zvok oddaljen. Daleč, daleč stran še v črni domišljiji. Tam kjer ni svetlobe, zabobni in poči. Do nas pride le žarek, z njim potuje slika. Enak lik nas čaka, da se udejani. Ustvariti nam je vero, spisati dokaz, ki nas uči, da mir živi. Razum viharni, glasno zdaj razlaga, prepričuje. Verodostojnost naj bo na dnu zaupanja. Tokrat nam ni dovoljeno ostati v megli, razširi se po mreži. Ni dovolj, da smo ulovljeni. Stopiti, nam je na pot. Začne se pot s prvim korakom. Ide od enega do drugega, od drugega do tretjega. Od tretjega do enega. Tako naprej do konca zgradi se dokaz. In tako lahko se spiše vera, ki uči, da mir živi.
Rojstvo to je res veliko. Domišljija, vera prideta najbliže jazu kar se da. Zgodi se, da jaz ni več v stvarnosti omejeni z neskončnostjo. Ne, ne! Temveč jaz postane stvarnost omejena z neskončnosjo. Nič več prikazen, ne izgled. Ne več misel, kot ne sanja. Želi živeti, biti in spoznati. Želi zavest. Tako lahko zgradi se raj. Vendar pazi! Odgovorno, to kar ješ, to si. In ko naješ se ognja in lave, postaneš zmaj. V trenutku, ko jaz spozna svoj jaz, najde dom. Zgubi dvom, da dom njegov je svet. Tako živi bogato in razkošno in pri tem je miren.
kontakt in nadaljna pojasnila na: istokstan.org
inspiracije